Ribez je bil nekoč pomemben del kmetijske tradicije v Gorjah, danes pa njegovo zgodbo ponovno obujajo v okviru projekta Tradicija ribeza v Gorjah. / Foto: arhiv Gorenjskega glasa, Gorazd Kavčič
Spomini z okusom po ribezu
Ribez je bil nekoč pomemben del kmetijstva v Gorjah. Spomin na nekdanje nasade danes oživlja projekt Tradicija ribeza v Gorjah, s katerim želijo ohraniti lokalno dediščino ter spodbuditi domačo pridelavo in uporabo tega sadeža.
Gorje – Projekt Tradicija ribeza v Gorjah je nastal na pobudo Razvojne agencije Zgornja Gorenjska, podprla pa ga je Občina Gorje. Kot pojasnjuje Branka Pogačnik iz razvojne agencije, je bil ribez v Gorjah nekoč pomembna kmetijska kultura. »Okoli leta 1970 so s črnim ribezom zasadili številne njive, v najboljših letih pa so v Gorjah odkupili kar 240 ton ribeza,« je dejala. Danes je velikih nasadov bistveno manj, s pridelavo se resneje ukvarjajo še trije pridelovalci. »Namen projekta je predvsem ohranjanje lokalne dediščine, spodbujanje domače pridelave in uporabe ribeza ter povezovanje različnih generacij,« je povedala sogovornica.
V okviru projekta so do sedaj pripravili že več aktivnosti – nekatere usmerjene v obuditev tradicije gojenja ribeza v občini Gorje, izpeljali so delavnice na temo pridelave jagodičevja, nazadnje pa so pripravili tudi nagradno igro Ribezarije v Gorjah, s katero so zbirali spomine, recepte, fotografije in druge zgodbe. Prejeli so devet prispevkov – šest v kategoriji Ribezovi spomini in tri v kategoriji Ribez na krožniku. »Med spomini so se znašli zelo različni zapisi – od osebnih zgodb in otroških spominov do starega časopisnega članka iz leta 1992. V njem je zelo slikovito opisana nekdanja pridelava črnega ribeza v Gorjah, delo obiralcev in tudi takratne težave z odkupno ceno.«
Kot nam je pojasnila sogovornica, jih je najbolj presenetilo, kako močno je ribez povezan s čisto osebnimi spomini, saj so pričakovali predvsem recepte in zgodbe o pridelavi, dobili pa zelo čustvene pripovedi. Posebej se jih je dotaknila zgodba ženske, ki jo ribez še danes spominja na prijateljstvo, sklenjeno v bolnišnici pri sedmih letih. Babica njene takratne »cimre« je deklicama namreč prinašala domač ribez. Danes, pri 35 letih, sta še vedno prijateljici. »Prispevki so dragoceni prav zato, ker ne predstavljajo le ribeza kot pridelka, ampak pripovedujejo o ljudeh, delu, družinah, otroštvu in življenju v Gorjah,« je dejala Branka Pogačnik.
Zbrano gradivo bodo uporabili pri nadaljnjih aktivnostih. Dolgoročni cilj projekta ni vrnitev velikih plantaž, temveč želja, da bi ribez znova našel prostor na domačih vrtovih, v kuhinji in spominih mlajših generacij. »Če bi po projektu v Gorjah spet videli več domačih grmov ribeza in če bi kakšen otrok čez deset ali dvajset let rekel »pri nas doma imamo ribez, tako kot ga je imela moja babica«, bi bil to za nas najlepši rezultat projekta,« je še dejala.
