Okrogli jubilej koče na Kamniškem sedlu

Kamniška Bistrica – Avgusta pred 120 leti je Kamniška podružnica Slovenskega planinskega društva na Kamniškem sedlu uradno odprla Kamniško kočo. Prvotno se je imenovala Turistovska koča na Jermanovih vratih. Nekateri za sedlo še danes uporabljajo ime Jermanova vrata, to naj bi nastalo v času turških vpadov. »Pripovedka pravi, da je bil Jerman divji lovec, ki je poznal vse gorske poti. Ko so Turki napadli Celovec, je kranjsko vojsko vodil po najkrajši poti prek Kamniškega sedla in s tem rešil Celovec,« so zapisali na spletni strani Kamniške koče, ki je pred 120 leti veljala za drugo najvišje ležečo kočo v Sloveniji, takoj za Kredarico.

»Koča stoji tik pod severnim, v Logarsko dolino se pogrezajočim robom širokega Kamniškega sedla nekako v sredini razsežne terase, ki se razteza od skalovja Brane proti nebotičnim strminam razrite Planjave. Bujen planinski pašnik, posejan s planinskim cvetjem, obdaja kočo,« pa so ob odprtju leta 1906 o koči zapisali v Planinskem vestniku. In še, da bo koča že sama po sebi turistična znamenitost, hkrati pa pravo središče za ture v Savinskih planinah. Slavnostnega odprtja, na katerem je zapela tudi kamniška Lira, se je udeležilo okoli 260 pohodnikov, največ iz Kamnika in Ljubljane, nekaj je bilo tudi Savinjčanov in med njimi, kot piše Planinski vestnik, je bilo »znatno tudi število dam«.

Pomembna za planince in alpiniste

Kamniška koča je hitro postala vse to, kar so ji napovedovali, in je še danes pomembna tako za planince kot za alpiniste. »Prav tukaj so se urile generacije naših najboljših plezalcev, od pionirjev pred prvo svetovno vojno do znamenitih skalašev in povojnih alpinistov. Koča je bila njihov dom pred vzponom, prostor načrtovanja tur, počitka po plezalnih dneh in srečevanja planinskih prijateljev,« so zapisali na Facebook strani Zgodovina slovenskega alpinizma.

Do danes je bila Kamniška koča večkrat obnovljena, prvič leta 1953, ko so obnovili in prizidali jedilnico, dve leti kasneje je bila postavljena tudi tovorna žičnica. Staro kočo so (ker je bil v tistih časih velik razmah planinstva in koča ni več ustrezala sodobnim standardom) porušili maja 1981, dve leti kasneje je odprtje doživela nova, večja koča. Leta 2012 sta sledili energetska prenova koče ter prenova notranjosti, pred štirimi leti pa je bila obnovljena zunanjost. »Pred letošnjo sezono smo prenovili tla v skupnih prostorih, jedilnico in hodnik«, pove Gorazd Žagar, predsednik Planinskega društva Kamnik, ki ima v lasti kočo.

Na kočo izjemno ponosni

Danes je Kamniška koča sodobna planinska postojanka in ostaja eno najpomembnejših planinskih izhodišč, od koder jo planinci najpogosteje uberejo naprej na Planjavo, Ojstrico, Brano, Tursko goro in Skuto. Žagar pravi, da so nanjo izjemno ponosni in da se trudijo zanjo dobro skrbeti. »Trudili se bomo, da bomo kočo v dobrem stanju zapustili naslednjim rodovom. Ni razloga, da ne bi še naslednjih 120 let razveseljevala planincev.«

Planinci se v kočo na Kamniškem sedlu izjemno radi vračajo. Kako zelo, potrjuje tudi naziv naj visokogorska planinska koča, ki jo je Kamniška koča prejela pred nekaj dnevi. Da se obiskovalci tam tako dobro počutijo, že sedem sezon skrbi oskrbnik Iztok Kolenc s partnerico Evo, pomaga jima nekaj študentov. Ko ga pokličemo na sedlo, pove, da so sedaj, ko gre sezona h koncu, v hribih znova »tapravi hribovci«, ljudje dobre volje, zato je zelo lepo preživljati čas med vršaci. Ni pa ves čas tako idealno, in ko je na vrhuncu poletja vse polno turistov, se včasih tudi vpraša, koliko časa sploh še vztrajati. »Vsako leto beležimo več obiskovalcev, tudi več nočitev. Mi smo tega zelo veseli, problem pa nastane pri čezmerni obremenitvi okolja in same koče. Mi smo visokogorska koča, zbiramo deževnico, elektriko dobimo iz agregata in sonca. Letos je bila suša in je bilo zelo malo razumevanja s strani turistov. Ti imajo drugačne želje, ne razumejo, da nimamo pitne vode in da imamo na jedilniku omejeno ponudbo. Pa mudi se jim in ta naglica, ki se je preselila v hribe, me kar malo moti.«

Sicer pa je tudi njemu kot dolgoletnemu planincu Kamniška koča segla globoko v srce, tako kot številnim drugim stalnim obiskovalcem. »Kamniška koča ima eno res 'fajn' energijo,« pove Zgornjesavinjčan po svoje in ob tem upa, da bo še dolgo tako. Pa tudi, da se bodo trenutno včasih tudi malce kaotične razmere umirile in da hribi znova postanejo prostor miru, kjer se čas ustavi.