Anomalije družbe se prenašajo v šolo

V javnosti je močno odmevalo odprto pismo Iniciative za zdrave odnose v šolah, ki ga je doslej podpisalo že več kot 850 zaposlenih v osnovnih šolah. V njem so opozorili na povečanje duševnih stisk med otroki in učitelji, težke pogoje dela in skrb vzbujajoče pomanjkanje zanimanja za pedagoški poklic. Kaj jih je spodbudilo, da so se obrnili tudi na javnost, je pojasnila prvopodpisana Lucija Rakovec, ravnateljica Osnovne šole Jakoba Aljaža Kranj.

Kaj je bila tista kaplja čez rob, da ste se odločili za odprto pismo pristojnim?

V okviru pedagoške konference po incidentu na naši šoli smo skupaj z učitelji razmišljali, kakšne možnosti imamo za reševanje razmer, ki smo jim priča vsak dan. Problematika ni vezana samo na konkreten dogodek, ampak je odraz dogajanja v družbi. Želeli smo ugotoviti, kaj imamo ta čas na voljo, ali obstajajo primeri dobrih praks … Skozi pogovor smo ugotovili, da bi nam bila lahko v takih primerih v pomoč neke vrste supervizija za to usposobljenih strokovnih timov, ki bi najprej preko razbremenilnih pogovorov in potem preko procesa supervizije pomagali v konkretnih situacijah. Na naši šoli so se učitelji v preteklih dveh letih sicer udeleževali številnih izobraževanj, ki naj bi jih opolnomočila za delo na teh področjih, vendar je vsaka situacija nekaj novega in prinaša nove okoliščine. Verjamem, da je prav znanje glavno učiteljevo orodje in lahko tudi njegovo edino orožje. Odprto pismo, ki ga je po tej pedagoški konferenci napisala naša učiteljica Anja Koželj, sem najprej predstavila kolektivu kranjskih ravnateljev, še isti dan pa sem jo v okviru Združenja ravnateljev posredovala vsem osnovnošolskim ravnateljem. Tako imamo ta čas zbranih okrog 850 podpisov podpore zaposlenih samo v osnovnošolskem prostoru, podporo pa so že izkazali tudi v vrtcih in srednjih šolah.

Ali je morebiti že kakšen odziv s strani pristojnih in kakšna so vaša konkretna pričakovanja v zvezi s problematiko, na katero opozarjate?

Šole bi verjetno najprej potrebovale neka dodatna finančna sredstva za izobraževanja učiteljev. Številna so na voljo tudi brezplačno, žal pa so nam mnoga specializirana izobraževanja nedosegljiva, pa bi nam mogoče tudi zelo pomagala. Govorimo o strokovnjakih, ki imajo znanje prav za take kritične situacije in bi nas lahko opolnomočili za ravnanje ob izrednih dogodkih. V drugem koraku pa bi bilo treba oblikovati neke intervencijske skupine, recimo s strani institucij, ki že delujejo v šolskem okolju, mogoče Zavoda za šolstvo, svetovalnih centrov, NIJZ ..., ki bi v obliki nekih mobilnih enot nudile supervizijsko podporo v šolah ob konkretnih dogodkih. Za to pa je potrebna regulacija in financiranje na sistemski ravni, saj je zelo pomembno, koga spuščamo v šolski prostor. Ta čas še čakamo odgovore ministrstev, na katera je bilo naslovljeno pismo, in kot smo seznanjeni, odgovore že pripravljajo.

Združili ste se v Iniciativo za zdrave odnose v šolah – kako bi opredelili sedanje odnose v šoli?

S tem posrečeno izbranim imenom smo želeli opozoriti, da ni težava v samem našem delu, ampak v odnosih, ki šibijo šolski prostor in nalagajo dodatno breme – odnosih, ki se kažejo predvsem na ravni vpliva s strani zunanjega okolja, ne notranjega. Tako vsak dan rešujemo anomalije nekih ranjenih odnosov, ki nastajajo predvsem v popoldanskem času zunaj šole. Vzgoja je naporen proces – v vseh starših bi si želeli imeti konstruktivne sogovornike, ki verjamejo, da otrokom želimo le najboljše. Premalokrat se kot starši zavedamo, da s tem, ko otroka soočimo z njegovo odgovornostjo, naredimo največ za njegov razvoj ter odgovoren in zrel vstop v odraslost. Vsaka vzgoja pač pomeni tudi frustracijo, s katero tvegaš, da boš z otrokom prišel v konflikt, ampak le na ta način otroka opremiš s pravo držo za življenje. Otroci kličejo po postavljanju meja, ker to zanje predstavlja varno in predvidljivo okolje, v katerem želijo odraščati.

S kakšnimi težavami se torej v razredu spopadate šolniki?

Raznovrstnimi – od tega, da se otroci upirajo zapisovanju v zvezke, do tega, da ne delajo domačih nalog. Opažamo nespoštovanje učiteljeve besede in pregovarjanje za vsako ceno. Predvsem mladi učitelji imajo še težjo nalogo, da ustvarijo nek odnos, da lahko kot učitelji vodijo in usmerjajo pouk. Na naši šoli se dobro zavedamo, da je učitelj tudi oseba, ki ne samo izobražuje, ampak učencem pomaga tudi odraščati, jih opolnomočiti z veščinami za današnji čas, z veščinami 21. stoletja. Naši učitelji se zavedajo, da niso le posredovalci znanja v skladu z učnimi načrti, ampak da so s svojim ravnanjem zgled. Tudi zato otrokom poskušajo posredovati zavedanje, da je znanje velika vrednota, ki ni samoumevna.

Opozarjate, da so stiske otrok in mladostnikov ogledalo stanja v družbi. Čemu torej pripisujete porast stisk pri otrocih in mladostnikih?

Zagotovo je k temu prispevalo kovidno obdobje, ko smo otroke za nekaj ur na dan »porinili« pred ekrane računalnikov, kjer se je odvijal pouk, in jih tako prestavili v okolje brez socialnih interakcij. Za otroke je bilo to zelo dolgo obdobje » pri desetletnih otrocih je recimo to predstavljalo približno 15 odstotkov njihovega dotedanjega življenja. To obdobje so preživeli v izolaciji in predvsem psihosocialno niso napredovali tako, kot bi sicer, če bi bili v šoli. Dodatno k temu pripomore pretirana uporaba ekranov, ki je vsepovsod prisotna pri otrocih in mladostnikih vse od kovidnega časa naprej, pa tudi sama družba, ki je naravnana preveč kritizersko, kar je razvidno že iz komentarjev pod posameznimi objavami v medijih. Tako mladim sveta ne približamo na način, da bi se ga veselili oziroma bi v svet odraslosti vstopali z optimizmom.

Kako se ta čas z vse težjimi pogoji dela, tudi zaradi pomanjkanja kadra in nespoštovanja učiteljskega poklica, spopadate zaposleni v šolah?

Po ocenah v slovenskem šolskem prostoru ta čas primanjkuje od tri do štiri tisoč ustrezno usposobljenih učiteljev. Posledično smo priča veliki fluktuaciji, ko učitelji odhajajo na šole, ki naj bi veljale za manj naporne; tako nekatere šole v mestnih središčih pri učiteljih niso tako zaželene kot kakšna šola v neurbanem okolju ali podružnica. V naši šoli imamo navado, da ob vsakem problemu, ki se pojavi, skličemo sestanek skupaj s svetovalno službo; ne želimo, da bi učitelj ob pojavu problema ostajal sam. Stvari poskušamo reševati timsko, saj vsak lahko veliko pripomore s svojimi izkušnjami in znanjem, da se problematična situacija hitreje in lažje razreši. Tako že znotraj šole lahko veliko pomagamo drug drugemu, problem pa nastane, ko se težave nalagajo. Glede na delež bolniških odsotnosti v šolskem prostoru je problem tudi izgorevanje, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Mogoče je za to kriv tudi klic, ki nas je vodil k odločitvi, da postanemo pedagogi in da delamo v dobrobit otrok – marsikdaj preveč stoično prenašamo vse in se ob tem ves čas sklicujemo na svoje pedagoško poslanstvo.