Enakopravne v »moškem« poklicu

Letos mineva pol stoletja od prve sistemske zaposlitve uniformiranih policistk, nekoč imenovanih miličnice. V petih desetletjih so se ženske uveljavile kot pomemben člen v poklicu, ki velja pretežno za moškega. Visok jubilej so zaznamovali s slovesnostjo v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju.

Brdo pri Kranju – Policijske organizacije so od začetka svojega nastanka veljale za organizacije, kjer so bili zaposleni pretežno moški. Spoznanje, da bo vključitev policistk oziroma ženskih predstavnic prispevala k večji kakovosti dela, je bila zasluga žensk samih. Pomembno prelomnico za slovenske policistke predstavlja leto 1973, ko je bil v času Jugoslavije objavljen razpis za sprejem miličnic za delo na postajah milice. Po tem obdobju je policija z nekaj prekinitvami nadaljevala zaposlovanje uniformiranih in vseh drugih policistk. Danes je med vsemi zaposlenimi javnimi uslužbenci v policiji 27,4 odstotka žensk, kar predstavlja nekaj več kot 2200 policistk, od tega je dobrih 1000 žensk uniformiranih policistk, poleg tega imajo še 102 kandidatki za policiste.

Kje so ženske

Ob letošnjem jubilejnem letu sistemskega zaposlovanja uniformiranih policistk se je v Posvetovalnem telesu za integracijo načela enakosti spolov na notranjem ministrstvu z organoma v sestavi porodila ideja o raziskovalnem projektu z naslovom Nekateri vidiki organizacijskega življenja v policiji: razlike med spoloma. Ob tem so pripravili tudi razstavo in kasneje še publikacijo o nekaterih mejnikih iz zgodovine žensk v slovenski policiji, ki so ju poimenovali »Kje so ženske? Prepoznavnost, vključenost in vidnost žensk«. »Kar nekaj gradiva je bilo treba pregledati in opraviti več razgovorov, ki so nas pripeljali do nekaterih novih spoznanj o začetkih in razlogih vključevanja žensk v slovensko policijo. Podatki o ženskah so bili namreč skopi in težko dostopni, ženske pa manj vidne,« je na slovesnosti pojasnila vodja posvetovalnega telesa Martina Stergar.

Prva slovenska policistka

V omenjeni publikaciji med drugim izvemo, da smo že leta 1936, v času Kraljevine Jugoslavije, dobili prvo slovensko policistko in prvo policistko v Jugoslaviji. To je bila Danica Melihar, poročena Lovrečič, ki se je rodila 5. februarja 1911 v Tržiču. Šolala se je na ljubljanski Mladiki in se leta 1930 vpisala na pravno fakulteto, pri svojih 25 letih pa je dobila službo na Upravi policije v Ljubljani. Slovesnosti se je udeležila njena hči Branka Lovrečič. »Mama je bila prva neuniformirana policistka, v predvojnem času je opravljala delo kriminalistke,« nam je povedala hči.

Omilile strogo držo miličnikov

Med gosti, kjer so seveda prevladovale ženske, tako policistke kot zaposlene na strokovno-tehničnih delovnih mestih v policiji in na notranjem ministrstvu, sta bili tudi Kranjčanki Marjeta Ravas in Jasmina Mušič. Obe sta se kot miličnici zaposlili leta 1980.

Ravasova je vrsto let službovala na postaji milice v Kranju. Do leta 1991 je bila uniformirana miličnica, leto zatem, ko je končala porodniški dopust, pa so ji tedanji predstojniki dejali, da delovnega mesta, ki bi omogočalo prisotnost le v dopoldanskem času, zanjo ni. Premestili so jo v administracijo. »Ko je šel moj otrok v prvi razred, sem znova vložila prošnjo za uniformirano policistko, ki je bila odobrena, in vse do upokojitve sem delala na postaji na Brniku,« je strnila svojo poklicno pot. Ravasova je bila tudi prva slovenska policistka, ki je odšla na misijo na Kosovo. Prvič že leta 2000 pod okriljem Združenih narodov na izvršilno misijo, drugič leta 2010 pod okriljem Evropske unije na opazovalno misijo.

Želja, da bi poslala miličnica, je v Marjeti Ravas tlela vse od petega razreda osnovne šole. »Drugi poklici me niso zanimali, vedno sem si želela postati miličnica, pri čemer me je gnala predvsem želja, da pomagam ljudem. Dela miličnice nisem dojemala le kot službo, zame je bilo to poslanstvo,« je pojasnila. Kot ženska se je vedno počutila enakopravno v »moškem« poklicu. »V družbi sem večkrat celo slišala, da so ljudje izgubili strah pred miličniki, ko smo se njihovim vrstam pridružile ženske. Nekako smo omilile strogo držo miličnikov,« je še povedala.

Prva miličnica v Bovcu

Jasmina Mušič, po izobrazbi trgovka, se je pri osemnajstih letih zaposlila na oddelku milice v Kranjski Gori. »S sošolko sva se odločili, da bi bili miličnici, jaz sem bila sprejeta, ona žal ne,« je odločitev, zakaj med miličnice, pojasnila Mušičeva.

Kot miličnica je opravljala različna dela, tako v pisarni kot na terenu. Bila je na mejnem prehodu Rateče, leta 1981 je odšla v Bovec, kjer je bila prva miličnica. Med počitnicami je delovala v Piranu, kasneje tudi na operativno-komunikacijskem centru v Kranju in nazadnje na Brniku. »Povsod po devet let. Delo je bilo raznoliko, ženske smo bile povečini v manjšini. Zelo zanimivo je bilo v Bovcu, tamkajšnji fantje so bili ponosni, da je v njihovem okolju miličnica. Vsi so me pozdravljali in me bili veseli. Spominjam se, da mi je v Kranjski Gori ena od domačink nosila piškote. Pomembno je bilo, da si bil do ljudi odprt, si jih znal poslušati in prisluhniti njihovim težavam,« je spomine strnila Mušičeva.