Čaščenje vode

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 13. maj 2023 / 08:40  

V zadnjem času se v svetovni javnosti krepi zavedanje o pomenu vode, ki ponekod prehaja v njeno čaščenje. Voda ni le pijača, poleg gospodarskega ima tudi politični in kulturni pomen, z njo je mogoče razmišljati …

Kaj vse je v kozarcu vode

O pomenih vode, ki presegajo njen osnovni, pitni namen, ve veliko tehtnega povedati Veronica Strang, britanska kulturna antropologinja z Univerze v Oxfordu. O vodi je razmišljala že pred aktualno vodno evforijo. »Preden sem se posvetila antropologiji, sem pisala o okoljskih tematikah. Ukvarjala sem se predvsem z jezeri v Kanadi in njihovim zakisljevanjem, pa tudi z vprašanjem, kako pritegniti lokalne skupnosti k razpravam o teh temah. Terensko delo za svojo doktorsko nalogo pa sem opravljala na reki Mitchell v severnem delu Queenslanda v Avstraliji, kjer sem se tudi seznanila z aboriginskim razumevanjem okolja. Nekako kar zgodilo se je. Tega je že dolgo. Danes je voda postala velika, orjaška tema – kar je tudi prav – in danes veliko ljudi vodo zelo intenzivno raziskuje, tako da se je področje izkazalo za dobro karierno odločitev. Mislim, da mi je všeč, ker te voda prisili, da spoznaš, da so vsa ta področja, ki smo jih omenjali – od ekologije, družbe do gospodarstva – povezana, da voda vse povezuje, voda je materialna vez med vsem. Obenem pa nam tudi omogoča, da konceptualno razmislimo o teh povezavah in tudi da razmišljamo na različnih ravneh. Pred kakšnimi tremi leti sem imela denimo predavanje na neki šoli v New Yorku o kozarcu vode. A takoj, ko začnemo govoriti o kozarcu vode, se ni težko premakniti k drugim vidikom: k vodi v telesu, vodi v porečju, vodi v meteorološkem sistemu. Voda je izvrstna za to, da mislimo z njo, kot je to poimenoval Lévi-Strauss. Ko razmišljamo s pomočjo vode, lažje povežemo dejavnosti, ki potekajo na različnih ravneh. Povežemo lahko različna področja naših življenj, ki vsa nujno potrebujejo vodo. Voda je torej izvrstna snov, s pomočjo katere lahko razmišljamo.«

Reka kot pravna oseba

Kako lahko ljudje zastopamo interese vode in rek? Strangova navaja nadvse zanimiv primer. »Novozelandska reka Whanganui je dobila status pravne osebe, ki je podoben tistemu, kot ga imajo korporacije. Kar pomeni, da ima pravico, da so njeni interesi zastopani. Tu vsekakor igra ključno vlogo maorsko pojmovanje reke kot živega prednika. Gre v bistvu za zelo praktično rešitev, po kateri se nekaj pripadnikov lokalnega iwi-ja, kar je maorska beseda za pleme, izvoli za predstavnike reke. Njihova naloga je, da sodelujejo pri vseh z reko povezanih stvareh in govorijo v imenu reke: kaj reka potrebuje, da bi bila zdrava. Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi tak pristop razširili s same reke na vse žive organizme v porečju. Ključno se mi zdi, da nam uspe njihove potrebe in interese vključiti v povsem praktične odločevalske procese. Ne samo z vidika, ki mu običajno pravimo naravovarstveni, ampak tudi ko se pogovarjamo o stanovanjski problematiki. Ali res moramo še naprej graditi na poplavnih območjih; ali ne bi bilo bolje imeti mokrišč, ki bi stabilizirala reko? Ali res moramo transport zasnovati tako, da potrebujemo toliko cest? Ali ne bi mogli stanovanjskih, transportnih in energetskih potreb bolj gospodarno zastaviti in povezati? Če bi v vse tovrstne ključne odločitve vključili glas reke in vsega življenja v reki, bi to v odločanje nedvomno prineslo spremembe. /…/ Lahko bi se vprašali, ali je velik jez resnično pravi odgovor v dani situaciji ali pa bi bilo pametneje investirati v boljše upravljanje obrečnega prostora in ekosistemov.«

Nazaj k naravi

Novi pogledi na vodo so del širšega razmišljanja o drugačnem pogledu na svet in našo vlogo v njem. »Če se namreč želimo odmakniti od antropocentričnosti in razmišljanja, da je okolje tu zato, da zagotavlja storitve za ljudi, potem potrebujemo mnogo temeljitejšo spremembo mišljenja. Kritično moramo obravnavati tisti dualizem, ki predpostavlja izjemni položaj človeka in ločuje naravo in kulturo. Ponotranjiti moramo idejo, da vendarle nimamo vsega pod nadzorom, da dejansko nismo homo faber, ki bi posegal v pasivno okolje. Okolje namreč aktivno sodeluje pri vsem ustvarjanju, nismo mi arbitri vsega, kar se dogaja. V bistvu smo izredno odvisni od materialnih aktivnosti vsega nečloveškega sveta in ekosistemov. Zato je koncept ekosistemskih storitev v temelju zgrešen. Z njim ostajamo ujeti v antropocentrično pozicijo, ki bi jo morali ravno postaviti pod vprašaj. Če želimo biti trajnostni, se moramo odmakniti od pojmovanja, ki vse, kar ni človek, vidi kot tisto drugo, kot nekaj povsem ločenega od ljudi. Spoznati moramo, da smo del iste množice živih bitij, ki delujejo v materialnem okolju.« (Vir: intervju Nine Slaček z Veronico Strang na MMC RTV SLO.) Kaj porečemo? Najprej se moramo za drugačnost odpreti in ji prisluhniti.