Pot, ki je en sam užitek

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Arhiv člankov / četrtek, 27. april 2023 / 08:49  

Monte Forcella (1108 m n. m.) – Izjemen razglednik, na katerega pelje izredno lepa, v okljukih speljana pot, ki ponuja vse tisto, kar v gorah iščemo: razglede, mir in hrano za dušo.

Skrajni čas, da ponovno obiščemo Karnijske Alpe, ki nas vedno navdajo z gorsko lepoto. Trenutno v visokogorju vladajo še povsem zimske razmere, zato je bolje obiskati kakšne nižje ležeče hribe, ki pa zato niso nič manj zanimivi. Poti v Karnijcih me vsakič znova navdušijo. Speljane so pretkano, v prijetnih okljukih, kjer niti nimaš občutka, da pravzaprav zelo hitro pridobivaš višino. Če bi ime vrha direktno prevajali, bi se le ta imenoval Gora Vilica.

Preko Rateč se zapeljemo v Trbiž in nadaljujemo po stari cesti proti Udinam. Peljemo se mimo Tablje/Pontebbe, skozi Kluže/Chiusa Forte, mimo Možaca/Moggio Udinese. Sledimo cesti proti Tolmeču/Tolmezzo. Ko prečimo pontonski most čez Belo, se po nekaj metrih na koncu mostu v desno odcepi ozka cesta, ki pod avtocestnim podvozom zapelje čez ozek mostiček, čez potok Favarins. Na desni strani je parkirišče, levo pa se začne markirana pot št. 415, ki pravzaprav pelje po vzhodnem grebenu na vrh Amariane. Mi se bomo danes povzpeli do vrha Monte Forcella, pod katerim je tudi istoimensko zavetišče Ricoveri Monte Forcella.

Pot se zlagoma dviguje skozi borov gozdiček. Kljub temu da strmine ni, se višina zelo hitro pridobiva. Pot ima na pomembnih mestih lične lesene table, ki poimenujejo konkretno točno z uveljavljenimi furlanskimi imeni. Dosežemo ostanke nekdanja planšarske koče pa odcep za planino Amariana di Sotto. Pogled proti jugu se ustvari na vrhovih Festa in Monte San Simeone, lepo je vidno tudi sotočje Tagliamenta/Tilmenta in reke Bela. Pot prijetno vijuga in nas skozi gozd pripelje do travnika, kjer je desno planina Vallaconin. Zahodno od nas se pokaže Amariana, ki je trenutno še povsem snežena. Mimo dveh jezerc se pot nadaljuje skozi gozd. Trenutno je na enem mestu erozija naredila svoje, odneslo je nekaj zemlje, zato tam previdno. Zadnji del vzpona je malce strmejši, a nič pretiranega. Pot preči številne gozdne grape, ki le izpričujejo strmino pobočja, po katerem poteka naša pot. Precej podrtega drevja je na poti, a so obvozi urejeni in normalno prehodni. Ja, moč narave je izjemna in človeška majhnost jo lahko le nemočno opazuje. Malce pred sedlom, kjer je neoskrbovano zatočišče, je na desni strani možic, ki nas usmeri na neoznačeno stezo, ki vodi do vrha Monte Forcella. Pot se strmo dvigne, ko dosežemo greben, pa se le še po njem sprehodimo do vrha, kjer je lesen križ. Razgled je navdušujoč! Proti jugu vidimo Festo, Monte San Simione, Veliki Karman, Javor, pogled na zahod se ustavi na Monte Amariani. Če pa pogledamo proti severu, pa imamo na dosegu roke čudovita Monte Sernio in Creto Grauzario, vzhodno od njiju se pokaže Zuc dal bor, na vzhodu pa Kaninsko pogorje. Razgled za dušo!

Sestopimo z vrha in se sprehodimo še do zavetišča, ki je sicer neoskrbovano, a vedno odprto. Tudi drva so na voljo, celo kaj bi se dalo skuhati, prespi pa lahko osem ljudi. Ampak, roko na srce, le če bi bilo res nujno ...

V dolino se vrnemo po poti vzpona. Preden naredimo zadnje metre do parkirišča, si poglejmo še slap potoka Favarins in tolmunčke, ki so spodaj. Če bomo turo naredili poleti, verjamem, da se bo v osvežujočo vodo marsikdo tudi vrgel ali pa si ohladil vsaj razgrete noge.

Nadmorska višina: 1108 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 2 / 5