Čez ocean v novo življenje

V monografiji Čez ocean v novo življenje so predstavljene usode sedmih slovenskih povojnih političnih begunk, med njimi tudi sester dvojčic Helene Arnež Gaser in Pavle Arnež Hauptman z Jesenic.

»Oče je bil ustreljen 20. marca 1944, dan po svetem Jožefu. Ravno ko je šel z dela, ga je tisti, ki je po Jesenicah moral likvidirat, čakal eno hišo pred domom in ga je od zadaj ustrelil ... Mama, ki je bila takrat v trgovini, slaščičarni, je takoj zavpila: 'Ata, ata!' Ta starejš sestra je pa z druge strani prišla iz pisarne in je takoj letela proti očetu, da bi mu pomagala, če je še živ. Takrat je pa ta, ki je očeta ustrelil, tudi nastavil, da bo njo ustrelil, pa ni imel več municije, ker je oče že vseh sedem strelov dobil. Očeta so spravili v hišo in je tam umrl. Smo potem pogreb imeli.«

To je pretresljiva pripoved Helene, ena od dvojčic Arnež z Jesenic, v monografiji Čez ocean v novo življenje: Usode slovenskih povojnih političnih begunk. Helena in njena sestra dvojčica Pavla, rojeni leta 1931, sta opisali svojo življenjsko zgodbo, tako kot še pet drugih pričevalk, ki so po drugi svetovni vojni nov dom našle v Ameriki. Avtorice monografije so Marta Keršič, Neža Strajnar in Mirjam Dujo Jurjevčič, izpovedi pričevalk so snemale med leti 2011 in 2016, knjiga pa je izšla pred dnevi v elektronski obliki pod okriljem Študijskega centra za narodno spravo.

Spomin na očetovo usmrtitev

Zgodba družine Arnež je na Jesenicah manj znana, morda celo zamolčana. Peter Arnež je bil že pred vojno družbeno angažiran, bil je podžupan, občinski poslanec in banovinski svetnik. Poročil se je s Pavlo Rozman, živela sta na Obrtniški ulici na Jesenicah. Dobila sta pet otrok: Marijo, Petra, Toneta ter dvojčici Heleno in Pavlo.

Kot je kasneje (leta 2007 v Clevelandu) zapisala hčerka Pavla, je bil njihov oče brez sodnega postopka in po krivici obdolžen sodelovanja z okupatorjem. »Nikjer ni bilo dokazov o njegovem sodelovanju z Nemci in tudi ne, da bi predstavljal vodstvo 'bele garde' na Jesenicah, ki takrat sploh ni obstajala. Bil je oster nasprotnik nemškega okupatorja, znan po svojem katoliškem prepričanju in nasprotovanju revoluciji ter njenim metodam, ne pa tudi osvobodilnemu boju,« je zapisala. Za družino je bila njegova usmrtitev (v monografiji je objavljena tudi kopija zapisnika o njegovi usmrtitvi pod naslovom Likvidacija Arnež Petra – organizatorja bele garde 20. 3. 1944, pod katerim je podpis izvršitelja likvidacije) nepojmljiva tragedija. Partizani so jim zaplenili vse imetje in pekarno podržavili, izhaja iz monografije. Mamo so zaprli v zapor v Begunje, Arneževa dekleta – komaj trinajstletni Helena in Pavla ter 24-letna sestra Marija – pa so zbežale na Koroško. Mlajši brat Tone je za njimi prišel kasneje, starejši brat Peter pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Kasneje je bil ubit v letalskem napadu in je pokopan v Belgiji.

Po štirih letih v begunskem taborišču na avstrijskem Koroškem sta se Helena in Pavla leta 1949 podali čez veliko lužo, v Ameriko. Začetki so bili težki, saj nista poznali jezika, povsem nova sta bila tudi okolje in način življenja. Zaposlili sta se v bolnišnici v Milwaukeeju, kjer sta delali kot pomočnici strežnici. Kasneje sta dobili delo v tovarni. Čez nekaj let sta se odločili za selitev v Cleveland, kjer je delovala močna slovenska skupnost. Poročili sta s Slovencema, prav tako povojnima beguncema. Helenin mož Srečko je bil rojen na Jesenicah, Pavlin mož Ivan pa na Dolenjskem. Po prihodu v Cleveland sta si sestri po maminem nasvetu zgradili hiši blizu druga drugi. Mama je rekla, da si bosta tako lažje pomagali, če bosta karkoli potrebovali, sta pripovedovali. Otroci – tako Helena kot Pavla sta imeli po štiri otroke – obeh družin so se veliko igrali skupaj, sestri pa sta ostali močno povezani do poznih let. Obe sta bili zelo dejavni v slovenski skupnosti, ohranili sta slovenski jezik, običaje, kulturo in spomine, pa tudi močno katoliško vero. Leta 1957 je v Ameriko prišla tudi mama Pavla, najprej je živela pri starejši hčerki Mariji, po upokojitvi pa pri Pavli v Clevelandu.

Amerika jima je bila dobra dežela

Kot sta povedali Helena in Pavla, jima je ameriška država omogočila dobre pogoje za življenje. »Jaz pravim, Bogu hvala za ves blagoslov, kar smo ga imel' tukaj v Ameriki. Amerika nam je bila dobra dežela. Če si delal, če si bil pošten, si lahko zaslužil in si lahko nekaj prihranil. Mi smo bili pa navajen' šparat, kakor so doma rekli,« je povedala Helena v pričevanju.

Leta 2007 so sestre Arnež vložile vlogo za popravo storjenih krivic na Sektor za popravo krivic in narodno spravo, ki je deloval v okviru Ministrstva za pravosodje. Vlogi so priložile osebno dokumentacijo in precej gradiva iz časa begunstva na avstrijskem Koroškem in v Severni Ameriki. Dodale pa so tudi osebna pričevanja, v katerih so opisale svojo življenjsko pot. Kot je zapisano v monografiji, so bili zahtevki pozitivno rešeni, s tem pa je bilo njim, predvsem pa njihovim staršem in družinskim članom, vsaj na simbolni ravni vrnjeno dobro ime.

Helena Gaser je umrla leta 2012 v starosti 81 let, njena sestra dvojčica Pavla Hauptman pa leta 2020 v starosti 88 let.