Stoletnica Rozalija

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / torek, 27. september 2022 / 11:04  

Rozalija Gazvoda je sredi letošnjega avgusta praznovala stoti rojstni dan.

Rozalija je kot drugorojenka povečala družino Orehar, Marjanci in Matiju se je rodila 13. avgusta 1922 na domačiji Tomažovc na Bregu, pravi Anica Celar Gorza, članica DU Preddvor. »Osnovno šolo je obiskovala v Preddvoru, kjer se je pred dobrima dvema letoma še zadnjikrat srečala s svojimi nekdanjimi sošolci.«

Nadaljuje: »Kot mlado dekle se je šla učit za 'šuštarsko' šiviljo zgornjih delov za čevlje pri Vrtaču na Visokem. Tam se je zagledala v mojstra Matevža Gazvodo. Bila je ljubezen na prvi pogled. Leta 1941 sta se na novoletni dan poročila. Odšla sta stanovat na Primskovo. Mož je bil februarja vpoklican na orožne vaje, v starojugoslovansko vojsko, od koder se je vrnil šele po kapitulaciji. Ker je bila sama, se je vrnila na Breg. Po nekaj mesecih se ji je oglasil. Vsa vesela, da je živ, ga je čakala doma. Ostala sta na Bregu. Vendar sreča ni dolgo trajala. Fantje so šli v partizane in z njimi tudi Matevž. Po sporočilu prijatelja, da je zaprt v Begunjah in ga čaka deportacija v Nemčijo, ga je šla peš obiskat. Nesla mu je čisto nove čevlje iz boksa, ki jih je naredil sam. Takrat mu je povedala, da pričakujeta otroka. Ni se rešil, odpeljali so ga v Dachau. Sama s svojo žalostjo in strahom, kaj bo z njim, je v Kranju zagledala obešenca. Od strahu je izgubila otroka. Prepričana je bila, da je izgubila oba, ker je čevlje videla na znančevih nogah. A se je mož leta 1945 vrnil.«

V zakonu so se Gazvodovima rodile tri hčerke. »Ko se je njena sestra Micka odselila, sta z možem prevzela kmetijo. Mickina najstarejša hči Cilka je ostala z njima. Z možem sta doma delala 'šuštarijo' obnavljala hišo in zgradila večji hlev. Ko je domov prinesla zadnjo hčer, so delali novo cesto v Tupaliče in zidali škarpo ob hiši,« izvemo. Kmalu po rojstvu zadnje hčere je slavljenka odšla na delo v Tekstilindus, potem pa kar hitro v tovarno čevljev Planika. Upokojila se je leta 1982, 1. januarja 1983 pa se je vpisala v DU Preddvor. »Vedno je bila pripravljena pomagati pri organizaciji in pripravah v društvu. Rada je hodila na društvene izlete, do svojega 80. leta se je udeležila vsakega občnega zbora,« pove Celar Gorzova.

Rozka, kot Rozalijo tudi kličejo, je bila vedno veselo dekle. »S sodelavci v tovarni se je dobro razumela. Dekleta so jo imela rada. Z nekaterimi prijateljuje še danes. S Pepco kljub starosti še vedno kakšno ušpičita. Veliko hudomušnega povesta o palicah in hojicah.«

V domačem kraju je kuhala na »ohcetih«, za pusta sešila kakšen kostum, med letom pa rada pomagala pri večjih opravilih. Njen mož je veliko igral na harmoniko, zato je bilo doma vedno veselo. Besede 'ne morem' zanjo niso nikoli obstajale. Vseh velikih del se je lotila na zabaven način, pa čeprav je šlo za spravilo lesa z Zaplate ali pa žetje pšenice v največji vročini.

»Rada je imela lepe rože in nabirala je zdravilna zelišča. Njeni čaji so bili odlični. Verjela je v mater naravo in dobro je kuhala. Ob vsem tem delu pa je vedno našla čas za zanjo tako značilni humor. Njena hiša in miza nista bili nikoli prazni. Čaja in njenih hudomušnih pripomb ni nikoli zmanjkalo.«

Rada je potovala. »Če ne z možem, pa z otroki in prijateljicami. In povsod iskala rože. Mož Matevž jo je vedno jezil, da ima 'več otave za ljudi kot za živali'. Najmlajši zet jo še danes kliče Pehta,« je hudomušna prijateljica Anica Celar Gorza.

Ko so šli otroci od doma, je Rozalija ostala doma z možem Matevžem in nečakinjo Cilko. Otroci so se domov radi vračali, skupaj z vnuki in pravnuki. Sedaj jo obiščejo že prapravnuki.

Po upokojitvi sta se s sosedo Mileno dogovorili, da bodo vsak dan ob 9. uri pri njej »kofetkali«. Kmalu sta se skupini pridružila tudi zakonca Celar Gorza. Po smrti sosede Milene so tradicijo nadaljevali pri Anici. Vsak dan je ob pol desetih pogledala na uro in rekla: »'Cagar' je dol padel, gremo.«

Zelo hudo je bilo, ko se je poslovil Matevž in je nečakinja zbolela. »Morali sta zapustiti dom. Odšli sta v Medvode. Cilka v dom starejših občanov, Rozka pa k hčeri Veri. Rozko je za novega leta 'obiskala' korona. Zelo se je borila, pa ni šlo več. Obležala je. Pa vendar je bila neskončno vesela, ko so ji domači brški možje postavili mlaj za okroglo obletnico. Tega ni pričakovala. Vključili so Viber in slavljenka je sodelovala pri postavljanju mlaja.« Svojo pripoved Anica Celar Gorza sklene z besedami: »To je naša Rozka.«