Koncerti

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 12. september 2022 / 11:54  

V koronskih časih sem v obdobju stroge prepovedi javnega življenja najbolj pogrešala kulturne prireditve. Pravzaprav smo ljudje čudni. Preskrbljeni smo bili z vsem, kar je bilo nujno potrebno, hrepenimo pa po tistem, kar nas presega, učlovečuje. To je zagotovo kultura. Zaobljubila sem si, da bom obiskala več kulturnih prireditev. Najpogosteje sem obiskala gledališče. Občudovala sem Figo Gorana Vojnovića. Prebrala sem knjigo. Tematika o življenju v Jugoslaviji in njenem razpadu mi je poznana, o knjigi smo se pogovarjali v bralni skupini, maturanti so jo brali za svoj esej, poslušala sem komentarje režiserja, igralcev. Potem si ogledaš predstavo. Vse razumeš, opazuješ lahko podrobnosti. Takih priložnosti bi rada imela veliko. Po predstavi To noč sem jo videl sem še nekaj dni premišljevala o prizorih, igralcih, sporočilnosti, gestah in kretnjah, ki so jih ustvarjali igralci. Namenoma nimam abonmaja, da lahko obiščem tisto, kar poznam ali mi priporočijo ljudje, ki jim zaupam. Najboljši informatorji so pravzaprav moji otroci. Tudi koncerte sem obiskala in opazila razliko med seboj in otroki. Ko so otroci obiskovali lokalno prireditev, ki je trajala tri dni, so bili na koncu brez glasu, povsem utrujeni. Bili so udeleženci koncertov, pomagali so v strežbi in še kje. Počitek po koncertu je trajal kar nekaj dni. Otroci mi pravijo, da se jaz ne znam popolnoma prepustiti, jaz pa si mislim, vse ob svojem času. Na kakšnem koncertu v Cankarjevem domu se je zgodilo, da mi je Janez na sredini koncerta povedal, koliko poslušalcev je v dvorani. Začudeno sem ga pogledala in si mislila, kje si ta hip dobil ta podatek. Pa se mi nasmehne in reče: »Preštel sem polovico poslušalcev in pomnožil z dva.« Koncert te pritegne ali pa te ne. Ti je všeč ali pa odtavaš v svojih mislih, včasih tudi malo zakinkaš. Starejši vedo povedati, da jim z leti ta pravica povsem pripada in jim tudi nihče ne zameri. Na zadnjem koncertu, ki ga je skladatelj poimenoval »Millennials Mass« (Tisočletni skupek), so predstavili dvom in nezaupljivost mladega človeka. Želeli so predstaviti človeka, ki išče sebe, svojo duhovnost, smisel in cilj življenja. Bilo je moderno, a hkrati poslušljivo. Zastopana so bila godala, tolkala, vibrafon, klavir, klasični in džezovski vokal. Glasbo so dopolnili vložki pripovedovalca. Kadar na koncu koncerta ljudje stojijo in ploskajo, želijo sporočiti, da jim je bilo všeč, da so začutili vsaj del tistega, kar so glasbeniki želeli sporočiti. Torej naj bo takih dogodkov čim več, ker jih potrebujemo, ker smo hvaležni, da nam nekdo zna sporočiti svoj pogled. Z njim se poistovetimo in tako postane tudi moj in tvoj, je naš in je vaš.