Samo kombinežo je dvignila tja do prsi

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 5. maj 2022 / 11:42  

Ženske izbirajo z očmi, ne s srcem, 1. del

Evgen se je rodil v družini s priimkom Konjar. Zaradi priimka je imel nemalo težav v šoli, saj so se iz njega pogosto norčevali. Ker je bil pri telovadbi bolj neroden, ga je učitelj zmerjal s kobilarjem.

»Bil sem zelo nesrečen otrok,« pripoveduje. »V višino sem zrasel le 168 centimetrov. Tehtal sem okoli šestdeset kilogramov, bil sem drobnih kosti in zelo redkih las. Nekoč sem nekje prebral, da postanejo gostejši, če jih mažeš s kurjimi iztrebki. Nič ni pomagalo, le smrdel sem, kot bi bil kužen.«

Odraščal je med samimi sestrami, ki so bile glasne, klepetave, rade so prepevale, se prepirale. Doma ni bilo pet minut miru. Oče se je zatekal v gostilno, kjer si je lahko malo pomiril živce, mami, ki je bila šefica, pa je delo na manjši kmetiji in žagi pomenilo vse. Imeli so še nekaj turističnih sob, ki so jih zasedali lovci, zlasti Italijani. Kadar so prišli na lov, je teklo od mize, a začuda, niso bili skopi.

»Zelo rad sem plesal, a so se me dekleta izogibala. Na pogled sem bil zanikrn, nedorasel moški, še brada mi ni poganjala. Vedel sem, da so se mi posmehovala zaradi nizke rasti, a kaj sem hotel?! Družbo sem imel rad, dekleta pa tudi. Žal le od daleč, ker mi blizu ni nobena pustila.

Star sem bil že skoraj 35 let, mama je začela negodovati, češ ne bomo ti prepisali kmetije, če si ne misliš dobiti ene 'babe'. Zelo rada je uporabljala to besedo, vsakokrat, ko jo je omenila, sem še ves teden zardeval. Potem pa me je nekoč poklical stric, njen brat, in mi povedal, da ima eno 'pripravno' zame: 'Bolj molči, kot govori, pridna pa je, pridna!'

Z Mirico sva se prvič srečala v gostilni v Poljanah. Zakaj tam, malo od rok, ne vem. Zdi se mi, da je imel stric tam 'kšeft' z lesom, pa se mu je zdelo, da bo ubil dve muhi na en mah. Mirica se je pripeljala sama, imela je rdečo 'stoenko' z goriško registracijo. Res se mi je zdela posebna. Doma sem bil navajen na nenehen direndaj, vpitje in kričanje, ona je spregovorila komaj kakšno besedo. Ko sva ostala sama, je iz torbice potegnila list papirja, na katerega je z okorno pisavo napisala osem zahtev za poroko z menoj. V oči mi je padla tretja točka, v kateri je pisalo, da bova imela spolne odnose le toliko časa, dokler ne zanosi. Želela je tudi, da je o preteklosti ne sprašujem, o sorodnikih pa tudi ne. Vse skupaj se mi je zdelo smešno, a vseeno nisem ugovarjal.

Veliko kasneje, čez kakšnih dvajset let, sem spoznal njenega polbrata, ki mi je povedal, da so Miričinega fanta pripeljali iz JLA v svinčeni krsti in takrat se je zaklela, da se ne bo nikoli poročila. Ker pa se s svakinjo nista razumeli, je iskala priložnosti, da pobegne od doma in gre na svoje.

Poročila sva se čez štiri mesece, 10. avgusta. Mama sicer ni nič rekla, videl pa sem, da jo skrbi zame. Mirica je bila res nenavadna ženska: bila je zelo pridna, prva je vstala, zadnja je šla spat, a vse, kar je delala, je bilo prisiljeno, mehansko. S poroko je dobila tudi polovico kmetije, tako smo se dogovorili. Najin otrok, če ga bova imela, pa bo potem edini dedič.

Leta 1968 sva torej sklenila sveti zakon. Njenih na poroko ni bilo. Zakaj ne, je nisem smel vprašati. Mami sem povedal za najin poslovni dogovor, drugi so se sprijaznili, da je za takšnega zanikrnega ženina, kot sem se jim zdel, lahko vsaka dobra.

Opisal vam bom tudi poročno noč. Žena se je ulegla na rob postelje, si potegnila kombinežo do prsi in mi rekla: 'Daj!' In sem. Ležala je negibno kot klada. Ko je bilo konec, je še dodala: 'Do tega imaš pravico, dokler ne bo spočet otrok, potem pa nikoli več.' Prikimal sem, kaj sem hotel drugega? Res mi je 'dala' včasih tudi po dvakrat na dan. Nikoli pa ni dovolila, da bi jo poljubljal ali božal po prsih. Nikoli! Včasih me je mikalo, da bi koga vprašal, ali je povsod, v vsakem zakonu enako, pa me je bilo sram. Konec novembra mi je povedala, da je noseča. 'A potem res ne bova nikoli več?' sem jo vprašal. 'Res,' je odgovorila in zgodba je bila zanjo zaključena. Zato sem začel na skrivaj kupovati revijo Kaj. Ob pogledu na razgaljene lepotice sem nadaljeval svoje spolno življenje.

Konec maja naslednjega leta se je rodila hčerka Katarina. Mirica je upala, da bo sin, zato je ni dosti marala. Kmalu sem ugotovil, da otrok preveč joka. Še mami se je zdelo čudno. 'Naredi kaj, drugače se nas bodo Italijani izogibali,' mi je rekla. Kmalu sem ugotovil, da ima žena premalo mleka, da bi jo hranila s kravjim, ji pa ni kapnilo. V knjigi Moj otrok sem našel podatke o razmerju vode in mleka. Potem sem skrb za hčerko prevzel na svoja ramena. Kmalu je začela pridobivati kilograme, tudi 'grulila' je, kar mi je bilo sploh zelo všeč. Žena je namesto mene pomagala na žagi, sama je pokosila senožeti, z mamo sta opleli dolgo njivo s krompirjem in korenjem za prašiče. Le gostov, ki so prihajali prespat v brunarico, se je izogibala. V Katarino sem bil naravnost zaljubljen. Zame ni bilo lepšega otroka na svetu. Še nekaj je bilo zelo pomembno: bila je edino bitje, ki me je kdajkoli objelo. Vse bi naredil zanjo!

Moji sorodniki in sovaščani so hvalili Mirico, kako pridna je. mnogi so mi jo zavidali. Samo kimal sem, kaj sem hotel? Resnice jim nisem mogel izdati. Bila je prva, ki je bila pokonci, in zadnja, ki je legla k počitku.

Ko je šla Katarina v prvi razred, se je tudi Miričino obnašanje čez noč spremenilo. Najprej je od mene zahtevala denar, da si kupi nov avto. Nisem ga imel dovolj za škodo, ki ji je padla v oči, kredita pa kot lastnik komaj rentabilne žage nisem mogel vzeti. Denar sem si izposodil pri stricu, četudi potem vso noč nisem mogel spati zaradi obresti, ki mi jih je zaračunal. A za ljubi mir sem tudi te skrbi izbrisal iz glave.

Namesto da bi se Katarina skupaj z drugimi otroki vozila v šolo s kombijem, jo je vsako jutro odpeljala Mirica. Potem je več kot tri ure ni bilo na spregled. Kje je hodila, ni nikoli povedala. Mama jo je nekoč vprašala, a jo je grobo zavrnila z besedami, naj raje razmišlja, kam bo šla, če se bosta prodali žaga in kmetija,« je razlagal Evgen.

(Konec prihodnjič)