Cankar na Gorenjskem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. november 2018 / 10:18  

Ivan Cankar je živel predvsem na relaciji Vrhnika–Ljubljana–Dunaj. Na Gorenjsko ga je zaneslo le nekajkrat. Večkrat na Bled, fotografije ga kažejo v planinski druščini v Kranjski Gori, na Vršiču, v Kamniški Bistrici, pa na obisku pri župniku in pisatelju Finžgarju v Sori in morda še kje …

Najprej tole: »Ni lepše govorice na svetu od gorenjščine! Zakon bi moral prepovedati, da bi jo govoril kdo drugi nego gorenjska dekleta! Pesem naravnost iz srca, pomladanska, rosnozvočna – kdo bi se predrznil, da bi lagal v gorenjščini?« Ti stavki so Cankarjevi, stojijo pa v njegovi noveli Pravica za pravico (1909; Zbrano delo 18, str. 258). V nadaljevanju pa nekaj malega o Cankarjevih obiskih na Gorenjskem.

Mici Kessler, Cankarjeva muza

Pred sto leti so pripadniki takratne elite, ki so kaj dali nase, zahajali na Bled. In v svojo družbo vabili umetnike, tudi najvidnejše ustvarjalce slovenske moderne. »Najbolj intimne vezi so izmed modernih na Bled priklepale Cankarja in Župančiča. Oba sta zahajala v ljubljansko stanovanje Marije Kesslerjeve, ki je prirejala umetniške večere, oziroma v njeno počitniško vilo na Bledu, na odmaknjenem pobočju pod Osojnico in z enkratnim razgledom na jezero in otok. Ivan Cankar se je 1907. leta idealno in strastno zaljubil v 17-letno hčerko Mici, na drugi strani pa se je čutil etično vezanega na dunajsko nevesto; nazadnje je spoznal, da ga Mici ceni kot velikega umetnika in mu želi biti le prijateljica. Svoje obiske pri Kesslerjevih in ljubezen do Mici je upodobil v romanu Novo življenje (1908). Seveda je biografska dejstva z ustvarjalno domišljijo precej predelal, saj so vse nastopajoče osebe živele, a so kljub temu zaznavna. Ko Grivar-Cankar v VII. poglavju na umetniškem večeru v Ljubljani posluša klavirsko skladbo, ga spomini poneso v preteklost, da sanjari o druščini mladih v vili na Bledu, o pomenku v zvezdni noči na verandi, o nočni vožnji v dvoje v Gorje. Vse to je Cankar resnično doživel na Bledu, vendar ne z gospo Kesslerjevo, temveč z njeno hčerko; le-ta v romanu nastopa z imenom Milena …« Tako je delček Cankarjevih blejskih doživetij, podoživetih v njegovih knjižnih delih, povzel literarni zgodovinar Joža Mahnič.

Tudi pri literarnem zgodovinarju Francetu Dobrovoljcu izvemo, da se je Cankar v Mici močno zaljubil, ona pa vanj precej manj. Pravzaprav ga je cenila le kot pisatelja. Dobrovoljc: »Cankar je že v prvem letu svojega znanstva Kesslerjeve obiskal na Bledu za božič 1907, ko je zavoljo premiere svoje farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski tri tedne živel v Ljubljani. Tudi na Bledu se je kmalu udomačil in je pozneje tu ali tam v Osojnici tudi prenočil. V poseben album, ki so ga Kesslerjevi imeli v vili za tuje goste, se je pisatelj večkrat podpisal in napisal tudi pesem V album (23. VII. 1908). Ta album se je sicer ohranil, vendar so bili med okupacijo Bleda iz njega iztrgani nekateri listi, med njimi tudi tisti s Cankarjevo pesmijo … Zadnji veliki ljubezenski žar, ki je vzplamenel v Cankarju že ob prvem srečanju z Mici Kesslerjevo, mu je dal spodbudo za nova literarna dela, ki so njej posvečena. Tako velja njej predvsem povest Novo življenje (1908), z mislijo nanjo je izdal zbirko novel Za križem (1909) ter napisal farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908). Neredno bohemsko življenje, starostna razlika med njima, zlasti pa skrbna materina roka, vse to je bilo vzrok, da se Mici ni vnela za Cankarja, čeprav je v njem močno cenila pisatelja. Zunanje znamenje tega nerazpoloženja so bili njeni redki odgovori na pisateljeva dolga pisma ...« Ko sta se seznanila, je bila Mici Kessler (1890–1962) še 17-letna dijakinja. Postala je učiteljica, učila je v Borovnici, v Bohinjski Bistrici in na Jesenicah. Po poroki s pisateljevim prijateljem Miho Čopom (1919), ki je Cankar ni dočakal, je izstopila iz šolske službe.

V Kranjski Gori in na Vršiču

Cankarjevi znanci, med katerimi so bili tudi zdravniki, so ugotovili, da je v slabem zdravstvenem stanju. Zato so ga v začetku poletja 1912 najprej »zvabili« na Kras. Za mesec avgust pa se je ta skupina inteligentov domenila z odvetnikom dr. Henrikom Tumo, da bo poskrbel za njegovo zdravljenje v Kranjski Gori. Dobrovoljc: »Na poti s Primorskega v to gorsko letovišče je Cankar preživel v drugi polovici julija nekaj dni na Bledu in prispel v Kranjsko goro konec meseca. Tu se je nastanil Pod bregom pri sestri nekdanjega rateškega župnika Josipa Lavtižarja. Za stalno družbo je imel največ mlado učiteljico Jožico Budinkovo, ki je takrat preživljala letne počitnice v rojstnem kraju. Domač je bil razen z dr. Tumovo družino, s katero je že 1. avgusta napravil izlet na Klanška jezera, še z dr. Tičarjem in njegovo sestro Franico. Druge družbe se je izogibal in tudi s tujci se ni maral družiti. Čeprav se je Cankar sprva večinoma držal kranjskogorskih hotelov in gostiln, ga je učiteljica Budinkova vendarle navdušila za gorsko turo na Vršič nad Kranjsko goro. Na dan 18. avgusta je nato z manjšo družbo deklet, med katerimi so bile poleg Jožice Budinkove in njene sestre Pavle še učiteljica Tončka Virkova in domačinka Ambrožičeva s sinom Helom in neko sorodnico. Pridružila se jim je še družina sodnika Ivana Toporiša iz Kostanjevice na Dol. Kljub težavam je hribolaštva nenavajeni Ivan Cankar po nekajurni hoji dospel v Tičarjev dom na Vršiču. Gore okoli te gorske postojanke so nanj napravile najgloblji vtis, ki ga dolgo ni mogel pozabiti. V vpisno knjigo v Tičarjevem domu je nato narisal svojo karikaturo v petih risbah in jo naslovil Hoja Ivana Cankarja na Vršič, podnjo pa je pripisal besede Križev pot. Petdelna karikatura je bila v času prve svetovne vojne uničena. Po podatkih dr. Tumovega pisma dr. Reji z dne 4. septembra 1912 in po ustnem zatrdilu Mici Kesslerjeve podpisanemu (1950) kaže, da je bil Cankar v teku istega leta še enkrat na Vršiču, kjer je ostal nekaj dni. Po sporočilu Jožice Budinkove je v Tičarjevem domu sestavljal tudi svoj govor Anton Aškerc in njegova doba, ki ga je potem 5. oktobra 1912 imel v Trstu. Na Vršič je tiste dni slučajno prispela tudi Mici Kesslerjeva, ki se je je Cankar močno razveselil. Hotel jo je zadržati v domu, vendar se je po kratkem počitku napotila sama naprej v Trento. V času svojega bivanja v Kranjski gori je Cankar pisal tudi svojo knjigo Milan in Milena, kakor poroča Jožica Budinkova, ki je videla nedovršen rokopis na njegovi mizi.« – Toliko za zdaj, kaj več pa še naslednjič.

(Vira: Joža Mahnič, Bled in književnost, v reviji Kronika, letnik 32, 1984, številka 2/3, str. 177–178 / France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 280)