Huda ura, kakršne ne pomnijo niti najstarejši

Komenda – Da takšne hude ure še niso doživeli, se strinja večina prebivalcev na območju Potoka, Brega, Klanca in Nasovč, ki so v neurju, ki se je v pičlih nekaj minutah razdivjalo na območju njihovih vasi, utrpeli največjo škodo. Spominjajo se, da se je naredila noč, po zraku so začeli kot peresca leteti strešniki, opeke, tramovi, podiralo je električne drogove, lomila so se drevesa.

»Likala sem. Malo je začelo pihati, podrlo je stole na terasi, ki sem jih šla dvakrat postavit nazaj na svoje mesto. Kar naenkrat je začelo nekaj leteti mimo oken in takrat še nisem vedela, da je to naša streha,« se tistih dveh minut groze spominja Marjana Grošelj s Klanca. Neurje jim je odpihnilo streho, razbilo okna, odrinilo del fasade, podrlo dimnik, njihovi strešniki so poleteli skozi sosedovo okno. S solzami v očeh opazuje skoraj neprepoznavno hišo, ki so jo lani ravno sanirali po poplavah, takrat so imeli v hiši en meter vode. Na strehi, ki je več ni, so imeli komaj dva tedna staro sončno elektrarno, niti zavarovati jim je še ni uspelo, ko jo je že odneslo. »Najprej sem mislila, da bomo sami urejali sanacijo. Potem pa človeka zvije. Hvaležna sem za vso pomoč v teh dneh. Ko pospravljam okoli hiše, se večkrat vprašam, koliko časa bo trud sploh zdržal pred novim udarcem narave, če je sploh vredno.«

Njen mož Roman poudari, da boja z naravo nikoli ne moreš dobiti, da pa jima moč vlivajo vsi ljudje, ki so v stiski pripravljeni pomagati. »Boja z naravo nikoli ne dobiš. Štiri dni nazaj, katastrofa, za zjokati, včeraj zvečer pa kot bi se narava želela odkupiti pred ponovno grožnjo. Da v tistih nekaj minutah nabereš moči za naslednje dni in tedne. Veliko je takih in podobnih pogledov z našega balkona, žal pa so tudi trenutki, ki pustijo globoke rane,« je zapisal na družbenih omrežjih ob fotografiji sončnega zahoda, ki osvetljuje opustošeno okolico. Travniki so polni ostankov kritine, ki jo je veter, kot bi se igral, razmetaval vsepovsod naokoli. Nebo je v nedeljo, ko ju obiščemo, jasno, rahel vetrič sproža šelestenje polivinila na strehi, temni oblaki na robu obzorja pa vzbujajo skrbi. »Da bi nam le dež v teh dneh prizanesel.«

Človeško življenje je največ vredno

Po cesti naprej od njune hiše, iz središča Komende proti Nasovčam, je razdejanje vedno večje. Kako hudo je bilo, poleg hiš brez streh priča podrto kamnito kužno znamenje, ki je dolgo kljubovalo času in nazadnje klonilo. Klonil je tudi Mejačev hrast v središču Komende, razklalo je Glavarjevo in Turško lipo na cerkvenem dvorišču. A kar je najbolj pomembno – človeška življenja so ohranjena, kar imajo številni samo po sebi v dani situaciji za velik čudež. Lahko bi bilo drugače in marsikje ni manjkalo veliko. Na Bregu na križišču stoji domačija Jurkovičevih, nad dvorišče so izobesili velik plakat z zgovornim besedilom – hvala. Zahvala gre, kot nam je povedal Marko Jurkovič, lokalni skupnosti, ki je v stiski stopila skupaj. S solzami v očeh pripoveduje, kako je tram prebil vrata v spalnico, kjer je bila njegova osemmesečna vnukinja. Tudi Ana Pavlič iz Nasovč, kjer so kot zadnji elektriko dobili v soboto popoldne, nam pove, kako je opeko z vso hitrostjo odneslo skozi oknu k sosedu na kavč. »Če bi takrat kdo sedel tam, ga danes ne bi več bilo.«

Vsaka izmed 150 močno poškodovanih hiš, v katerih je v preteklih dneh posredovalo več kot štiristo gasilcev, ima svojo zgodbo. Stiske so velike, velika pa je tudi hvaležnost za vso pomoč, ki so je deležni. Sanacija zidov bo dolga, tudi rane se bodo dolgo celile, a kot je v eni izmed objav zapisal župan Jurij Kern, je z ramo ob rami vse lažje. »Po poplavah smo vstali iz pepela in tudi tokrat bomo.«