Aneksija Bosne in Hercegovine

Obdobje vladanja Petra I. je bilo znano kot zlata doba: veliko politične svobode in svobode medijev, čas nacionalnega, gospodarskega in kulturnega vzpona. Kot je povedal moj oče, je bil jugoslovanski dinar pozneje, ko je bila že Kraljevina Jugoslavija, povsem konvertibilna valuta, s katero »se j' lahko mirne duše plačal' od Švice do Anglije, k'r povsod«.

Nikola Pašić, večkratni predsednik vlade v Kraljevini Srbiji in v Kraljevini SHS, je sprva močno nasprotoval novemu kralju, opozarjal je na nezakonitost njegovega vzpona na prestol. A ko je videl, kako priljubljen je ta med ljudmi, je z očitki hitro nehal. Medtem ko so Obrenovići imeli za zaveznico Avstro-Ogrsko, se je Peter I. usmeril k carski Rusiji.

Konec poletja 1908 so se začele širiti vesti, da bo Avstro-Ogrska razglasila aneksijo Bosne in Hercegovine. (Glej Zasedba Bosne in Hercegovine) Beograd je zajelo razburjenje, kakršnega prestolonaslednik Jurij ne pomni. Časniki so objavili kraljev ukaz, ki je na vaje pozival rezerviste iz pehotnih, topniških in konjeniških polkov. Povzemam iz Resnic(e) o mojem življenju. Hkrati je tudi Turčija ukazala delno mobilizacijo in začela pošiljati svojo vojsko v Novopazarski sandžak. S Cetinja pa so prispele novice, da Črna gora podpira Srbijo in da bo prej dopustila lasten konec, kakor da bi odobrila aneksijo.

Rusija je pravkar izšla poražena iz japonske vojne in Avstrija je izkoristila to njeno šibkost; 5. 10. 1908 je bila razglašena neodvisna Kraljevina Bolgarija, 6. 10. 1908 pa je bila v Sarajevu objavljena aneksija.

Kralj Peter I. se je odločil, da bo prestolonaslednika poslal v Petrograd, skupaj s predsednikom Narodne radikalne stranke. Princ Jurij naj bi se pogovoril s carjem, Nikola Pašić pa z vlado in politiki.

Car je kraljeviča pozorno poslušal. Da Avstro-Ogrska krši berlinsko pogodbo in da Srbija pričakuje, da »bo Rusija spravila nasilneža k pameti in pomagala (njihovim) bratom v Bosni in Hercegovini«. Car je zagotovil, da bodo storili vse, da Rusija ne bo priznala aneksije, kaj več pa da ni v njihovi moči. Opomnil je tudi, da ima Rusija svoje skrbi – vojna z Japonci jih je hudo prizadela. Srbski prestolonaslednik ni pred tem srečanjem niti za trenutek pomislil, da bi carjev odgovor utegnil biti odklonilen, in je spoznal, da v diplomatski igri močnih in velikih njegova kraljevina nima nikakršnega vpliva.

Tetka Stana (Anastasia), sestra tete Milice in prav tako poročena v družino Romanovih, je bila drugačnega mnenja: »Če vam ne moreta pomagati car in vlada, si pomagajte sami! Ne kapitulirajte pred silo in raje pojdite v vojno!«

Nikola Pašić, ki je »Srbe le zmagovit' skoz' tri vojne spravu«, kot ga je opisal moj oče v oddaji Pričevalci z dne 26. 2. 2019, je princu Juriju zabičal, da bo porazno za Srbijo in za izid diplomatskih pogovorov z Rusijo, če bo Avstro-Ogrska na kakršen koli način izvedela resnico. »Tudi ko se boste vrnili v domovino, se obnašajte, kakor da je vaše poslanstvo popolnoma uspelo. Zvijačnost je osnova politične modrosti.«

Avstro-Ogrska je začela zbirati čete na meji – odločila se je braniti aneksijo, ne glede na morebitno konferenco velikih sil in njen izid. Sultan je kralju Petru I. zagotavljal, da on in njegova vlada z Avstro-Ogrsko glede aneksije ne bosta sklenila nobenega tajnega sporazuma. Tedaj pa je na prizorišče stopila Nemčija. Narediti je želela potrebne korake pri beograjski vladi, da bi ta privolila v aneksijo in takoj razpustila rezervne vojake v zameno za nekaj ekonomskih koristi.