Luna nagajiva (13. del)

Jože Pučnik – srečni Slovenec

Od časa do časa je mogoče v medijih zaslediti ugotavljanje posameznikov, da gre pri nekdanjem predsedniku Socialdemokratske stranke Slovenije in prvem in edinem predsedniku Demosa (Demokratična opozicija Slovenije) dr. Jožetu Pučniku za nekakšno tragično osebnost slovenske pomladi. Gre za človeka, ki predstavlja nekakšnega slovenskega Havla, neupogljivega intelektualca, ki je bil v odločilnih trenutkih naroda sposoben povezati slovensko demokratično opozicijo proti nasilju komunistov in za ustanovitev samostojne države Slovenije.

Dr. Jože Pučnik se ni priklonil nobeni ekstremni strani. Ni se strinjal s samoproglašeno ekskluzivnostjo in ustavno proglašeno »resnico«, da »posvečeni« predstavljajo avantgardo drugih, da lahko edino oni odločajo o tem, kako misli in razsoja večina »neposvečenih«. Zato so ga nekateri (ki jih je vse manj) razglašali za revanšista, nevarnega antikomunista, ki prinaša gorje, kri in nesrečo slovenskemu narodu …

Zakaj naj bi bil dr. Jože Pučnik nesrečen človek? V resnici gre za najsrečnejšega Slovenca.

Uresničile so se njegove najbolj drzne sanje. Slovenija je samostojna mednarodno priznanja država. Za to se je javno zavzemal takrat, ko je večina drugih vodilnih politikov še govorila o najrazličnejših oblikah ohranjanja Slovenije v balkanskem kotlu. Takrat so mu očitali, da pelje s svojimi stališči v katastrofo, medtem, ko se danes vsi kitijo z doseženim. Dr. Jože Pučnik tudi zaradi tega ni (bil nikoli?) nesrečen. Gre za najsrečnejšega človeka. Človeka, ki je dočakal uresničitev svojih sanj, ki je ponosen na to, kar smo Slovenci naredili.

Sociolog in politik dr. Jože Pučnik se je rodil v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici 9. marca 1932. Zaradi sodelovanja v dijaškem glasilu Iskanja na klasični gimnaziji v Mariboru je bil izključen iz gimnazije in je maturiral šele po odsluženem vojaškem roku leta 1953. Leta 1958 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz filozofije in svetovne književnosti ter se na fakulteti zaposlil kot asistent.

Zaradi kritičnih razprav v Reviji 57 so ga leta 1958 aretirali, obtožili sovražne propagande in obsodili na devet let zapora. Po petih letih so ga pogojno izpustili. Takoj je začel dopisovati v Perspektive in bil leta 1964 znova aretiran ter zaprt. Po prestanem zaporu je odšel v Zvezno republiko Nemčijo, kjer se je preživljal s priložnostnimi deli. Ker so mu ob aretaciji odvzeli diplomo, je od leta 1967 študiral na univerzi v Hamburgu sociologijo, pedagogiko in filozofijo ter leta 1971 doktoriral. Na univerzi v Lüneburgu je delal do leta 1989 kot višji akademski svetnik.

Leta 1889 je sodeloval pri ustanovitvi Socialdemokratske stranke Slovenije. Bil je tudi njen predsednik. Od jeseni 1989 do 1991 je bil predsednik Demosa ter leta 1990 njegov kandidat za predsednika Slovenije. Bil je zagovornik osamosvojitve in vodilna osebnost pri osamosvajanju Slovenije.