Še danes sovraži pokanje petard

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. avgust 2021 / 23:13  

Vojko Frelih iz Ljubnega se še trideset let kasneje natančno spomni, kako začuden je bil 27. junija 1991 ob prihodu na delo, kjer ga je receptor v radijski avli začudeno spraševal, kako mu je sploh uspelo priti do službe. Kar je sledilo, se zdi danes kot v nočni mori.

Na smrt ranjeni pripadnik Teritorialne obrambe, mrtev vojak, ki v mlaki krvi leži tik pred njim na cesti, štirje prestrašeni, lačni in prezebli mladi fantje, pripadniki jugoslovanske armade, ki so se predali, in zadnji pogled na dva tuja vojna poročevalca, ki sta le nekaj minut za tem izgubila življenje v eksploziji svojega avtomobila na brniškem letališču ... Koliko strašnega naenkrat za človeka, ki je šel v četrtek, 27. junija 1991, z vlakom v službo v Ljubljano, ne da bi za trenutek pomislil, da bo tisti dan kaj drugačen od vseh, ki jih je preživel v sicer pestrem in raznolikem poklicu radijskega tonskega tehnika na Radiu Slovenija, takrat še Radiu Ljubljana.

Trzin, prvič: groza ob smrti Eda Peperka

»Moje naloge v studiu so se v trenutku spremenile v delo terenskega tehnika z reportažnim avtomobilom. Z novinarjem Jožetom Bončo sva bila takoj poslana v Trzin, da nejasne informacije raziščeva neposredno na bojišču. Naenkrat sva bila kot v filmu, ko so se nekaj sto metrov pred nama za gorečo barikado videli in slišali rafali. Že naslednji hip sva se znašla med teritorialci, ki so prinesli Eda Peperka, hudo ranjenega v prsi. Kljub temu da je takoj zatem prispel rešilni avtomobil, je 26-letni Edo, oče dveh otrok, umrl med vožnjo v bolnišnico. Še danes vidim izraz na obrazu njegovega soborca, ki so ga kolegi razorožili, ker je v šoku ves besen vpil: »Grem dol in vse bom pobil!« pripoveduje Frelih.

Trzin, drugič: predaja krvavih, strganih in prestrašenih

Istega dne pozno večer je bil, tokrat z urednikom Daretom Miličem, spet na poti na prizorišče bitke. »Razložil sem mu, kaj vse sem ta dan že doživel, a imel občutek, da se mu zdi, da pretiravam. Kljub strahu sem ga nejevoljno ubogal, ko sva v dežju in popolni temi vozila po odprtem cestišču. Ustavil naju je šele zadimljen avtobus na cesti, za katerim je še vedno gorela cisterna, ki je kot v peklu osvetljevala prestreljena samohodna vozila. Nato pa šok! Na asfaltu je ležal v boju ubit vojak, skoraj pohodila sva ga. Bil je napol pokrit s šotorskim krilom, izpod katerega je dež spiral kri.«

Hitro sta zapustila prizorišče in nato ob cesti prehitela štiri vojake, oborožene, kot so običajno posadke v oklepnikih. Takoj, pravi, jima je postalo jasno, da to niso teritorialci. Policistom, ki so bili le nekaj sto metrov naprej, sta poročala, da se jim bližajo štirje oboroženi vojaki JLA, takoj so zavzeli položaje in napeto čakali, dokler se izza žive meje ni dvignil prvi vojak.

»Takrat se je pokazala profesionalnost policistov, ki so iskali kritje in glasno pozivali k predaji. Zavladala je taka napetost, da sva bila z Daretom prepričana, da bo počilo. Pa ni! Pokazali so se še preostali trije in drug za drugim na cesto metali oborožitev in naboje. Bili so prestrašeni, povsem mokri, krvavih in zamazanih obrazov, saj so malo pred tem doživljali pekel za barikado. Puškine cevi so se povesile in razpoloženje smrtne groze se je prelevilo v druženje. Ljudje iz sosednjih hiš, ki so skozi zastrta okna vse to opazovali, so pristopili z ogrinjali in pijačo. Takega preobrata ni moč videti niti v filmih!«

Brnik, drugi dan

Po nemirni in neprespani noči se je naslednji dan na teren odpravil z Marjanom Jermanom; tokrat na Brnik. Z letališča se je že valil gost dim, ki ga je povzročil napad dveh letal. »Na parkirišču je vladalo razdejanje, nekaj ljudi je panično tekalo sem ter tja in iskalo zaklone. Sirena je zlovešče tulila in pilot v uniformi nam je zavpil, da so radarji zaznali bližajoča se letala in naj zbežimo. Terenskemu avtu s tujima novinarjema, ki je pred nami begal od ene zapornice do druge, smo kriče mahali, da je izhod z letališča na drugi strani, a sta med tem, ko smo mi odhajali, dvignila zapornico in odbrzela na pristajalno stezo. Danes mi je jasno, zakaj: kot vojna dopisnika sta želela s kamero posneti napad letal s čistine.«

Takoj ko so našli malo zavetja, so se oglasili neposredno v radijski program. »Jerman je ravno opisoval stanje na letališču in omenil zloveščo možnost ponovnega napada, ko je nad nami v nizkem preletu švignilo vojaško letalo. V slušalkah nama je zahrumelo, neposredno v oddajo, skupaj z Marjanovim »Gremo!« Z eno potezo sem ugasnil oddajnik in s tem povzročil dodaten pok v program. In že smo hiteli proti Mostam,« opisuje napete trenutke.

Oglasite se, če ste živi!

Bili so olajšani, da je bil prelet letala le izvidniški, a so z dramatičnim oglašanjem pri poslušalcih in radijskih kolegih ustvarili povsem drugačen vtis. Ko so kasneje med vožnjo poslušali »svoj« prvi radijski program, namreč zaslišijo napovedovalko, ki poziva ekipo na terenu z dramatičnim sporočilom: »Oglasite se, če ste še živi!«

»Spogledali smo se, z nama je bil po naključju še tedanji poslanec Franček Rudolf, ugotovili, da kličejo nas, se ustavili in potolažili kolege na programu. Nihče pa ni potolažil mojih domačih, ki so vedeli, kakšna je moja služba, in so mi sledili po radijskem sprejemniku. Oglasil sem se jim lahko šele ob vrnitvi v radijsko hišo. Žal smo med vračanjem po radiu poslušali oglašanje Delovega novinarja z letališča, ki je poročal, da sta bila na vzletni stezi na Brniku v terenskem avtomobilu ubita nemški in avstrijski novinar. Njun avto, ki smo mu le nekaj trenutkov, preden smo zapustili letališče, skušali dopovedati, naj se umakne na varno, je bil obdan s posodami za gorivo, vozila pa sta naravnost proti vojakom JLA, ki so ju imeli za vojaka in avto prerešetali z rafalom iz tankovskega mitraljeza.«

Dogodki, ki pustijo sledi

Dogodki, ki jim je bil priča, so v Vojku Frelihu pustili sledi za zmeraj. Za zmeraj se ga je dotaknila usoda pilota Tonija Mrlaka, s katerim sta se leto prej spoznala na enem od letov s Triglava, in čigar helikopter, takrat naložen s kruhom, je raztreščen ležal pred njim v Rožni dolini. Tudi poka nad Ljubljano, ko je vojaška aviacija strašila ljudi s prebijanjem zvočnega zidu, dolgo ni pozabil. Še danes sovraži pokanje petard.

»Ta izkušnja vojne mi je dala zavedanje, da so za vsak napredek, za demokracijo, za svobodo potrebne žrtve,« razmišlja danes. Nič ne pride kar samo od sebe. »Bolj ko se tisti čas oddaljuje, bolj neprecenljivo se mi zdi to, kar se je zgodilo. Sploh ob zavedanju, kaj se je po koncu vojne za samostojno Slovenijo zgodilo na Balkanu. Čemu smo ušli, kakšne morije so se dogajale! Včasih se zdi, kot da so nekateri pozabili, kako so ljudje trpeli zaradi te pokvarjene miselnosti, iz katere smo mi še pravi čas izšli. Kot da nočejo ceniti tega, kar nam je prinesel tisti izjemen, nenavaden čas ... Vse generacije bi se morali zavedati, kaj je bilo takrat doseženega. Da demokracija ni nekaj, kar bi bilo kar dano; in da ni dano enkrat za zmeraj. Zato bodimo spoštljivi do trenutka, ki je bil zares izjemen, in ki je žal zahteval svoje žrtve. K sreči ne veliko, a vsaka šteje. Vsaka.

Zelo smo ponosni na svoje športnike, na gospodarske dosežke, na znanstvenike. In prav je tako. A da so taki dosežki mogoči, morajo biti zagotovljeni določeni pogoji. Te smo mi, Slovenci, s čudežem osamosvojitve ustvarili pred tridesetimi leti.