Orožja nismo oddali 1990

Besedilo: Rina Klinar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. junij 2021 / 08:58  

Odločitev za premeščanje orožja Teritorialne obrambe (TO) pod nadzor JLA je bila sprejeta aprila 1990 na seji vojnega sveta SFRJ. Komandant Republiškega štaba TO SRS Ivan Hočevar je bil odgovoren za izvedbo prevoza orožja TO iz skladišč TO v skladišča pod nadzorom JLA od 15. do 19. maja 1990 do 24. ure. O namerah JLA priča že ukaz Ivana Hočevarja 24. januarja 1990, ko je v imenu Generalštaba oboroženih sil SFRJ zahteval od štabov (občinskih, mestnih, pokrajinskih) in 30. razvojne skupine 27. zaščitne brigade TO natančen popis orožja, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev TO, hranjenih izven skladišč JLA, je zapisal Janko S. Stušek v knjigi Orožja nismo oddali 1990, ki je izšla junija 2020. V časopisu Delo je bilo 18. maja 1990 v rubriki Prejeli smo objavljeno Stuškovo pismo Jugoslovanska »ljudska« armada vztraja v nezaupanju.

Hočevarjev ukaz za premeščanje orožja TO je bil nezakonit. Republiški sekretar za ljudsko obrambo je 17. maja izdal Sklep o prepovedi oddaje orožja upravnih organov za ljudsko obrambo občin. Dne 18. maja je Predsedstvo RS prepovedalo štabom TO, da oddajo orožje TO v skladišča JLA, in zahtevalo, da ga sami zavarujejo.

Večina orožja slovenske TO je bila tedaj v objektih JLA. Kljub ukazu in zahtevi po tajnosti ukaza 16 poveljnikov občinskih štabov TO (OŠTO) in 30. razvojna skupina TO tega niso upoštevali. Orožja niso oddali, povezali so se s predstavniki občin (z novoizvoljenimi ali tistimi, ki so še opravljali funkcijo do izvolitve novih), obveščali so republiška vodstva (Jesenice, Velenje, Trbovlje …).

Med 62 OŠTO v Sloveniji so bili ljudje v 16 štabih pogumna manjšina; 23 štabov je imelo vse orožje v skladiščih JLA, 19 štabov je naknadno tajno izvzemalo orožje iz skladišč JLA ali ga niso vrnili po vajah. V štirih so zadržali del orožja.

V 16 štabih in razvojni skupini so poveljniki prevzeli odgovornost za neizvršitev ukaza, sami ali s svojimi v štabu. Ponekod brez podpore vodstev občin. Tudi zato se o tem v javnosti ni dosti govorilo, saj so nekateri bolj glasni raje omalovaževali kot priznali, da so bila tedaj ravnanja različna, saj so bile tudi okoliščine take.

V teh aktivnostih so sodelovali pripadniki TO, ki se je s 1. januarjem 1995 preimenovala v Slovensko vojsko. TO se je od ustanovitve organizacijsko in vodstveno spreminjala, ni pa bila ukinjena. Isti ljudje, ki orožja maja 1990 niso oddali, so se leto kasneje borili skupaj s pripadniki organov za notranje zadeve in civilisti ter zmagali v vojni za obrambo državnosti in samostojnosti.

Maja 1990 je v 62 občinah delovalo 62 upravnih organov za ljudsko obrambo (sekretariatov in oddelkov) ter pokrajinski odbori.

OŠTO in velika večina upravnih organov za ljudsko obrambo so tedaj zadržali več kot 33.500 kosov orožja in več kot 8.100.000 kosov streliva. Skupaj z orožjem 30. razvojne skupine TO so septembra 1990 razpolagali z več kot 37.300 kosi orožja in več kot desetimi milijoni kosi streliva.

Leto kasneje, od 24. junija do 30. junija, je bilo mobiliziranih 367 enot TO (povprečno 74 vojaških obveznikov na enoto) ali 27.158 vojaških obveznikov.

Posebno mesto med temi 16 štabi zavzema Gorenjska, saj so štirje štabi od petih (škofjeloški je imel orožje v vojašnici) zadržali skupaj 4.546 kosov orožja in več kot 711.000 kosov streliva.

Komandant Pokrajinskega štaba TO na Gorenjskem je bil maja 1990 Janez Slapar, njegov namestnik pa Peter Zupan. Komandanti OŠTO so bili: Bojan Šuligo (Jesenice), Janez Koselj (Radovljica), Janez Ude (Tržič) in Anton Rešek (Kranj).

To zadržano orožje so potem hranili v tajnih skladiščih. Na Gorenjskem je bilo v letih 1990–1991 skupaj 55 tajnih skladišč orožja TO, od tega v občinah Jesenice in Kranj po 13, v radovljiški 14, v tržiški 15.

Tajna skladišča v občini Jesenice so bila v krajih: Blejska Dobrava, Gozd - Martuljek, Javorniški Rovt, Jesenice, Kranjska Gora, Planina pod Golico, Zabreznica in Zgornja Radovna.

V občini Radovljica so bila tajna skladišča v Bohinjski Bistrici, Podjelju, Srednji vasi v Bohinju, Ukancu, na Voglu, Bledu, v Begunjah, v Brdih, Hlebcih, Ljubnem, Radovljici in na Zgornji Lipnici. Spominske plošče na objektih spominjajo na to.

V tržiški občini so bila tajna skladišča v krajih: Bistrica pri Tržiču, Dolina, Kovor, Leše, Loka pri Tržiču, Paloviče, Podljubelj, Praproše, Ročevnica in Sebenje.

V občini Kranj so bila tajna skladišča orožja na Brniku, v Cerkljah, Kranju (Labore, Primskovo), Naklem, Rupi pri Kranju, Šenčurju in Udin borštu.

Tudi organi za notranje zadeve (ONZ) in milica so razpolagali z zavidljivo oborožitvijo (julija 1990 so imeli 45.276 kosov orožja in več kot 8.400.000 kosov streliva). Po 4. oktobru 1990 je tudi milica začela premeščati orožje ONZ iz svojih objektov na tajne lokacije. Na Gorenjskem je bilo 52 tajnih skladišč orožja ONZ. Doslej so spominske plošče odkrili na 28 objektih. Načelnik Uprave za notranje zadeve Kranj je bil v letih 1990–1991 Ivan Hočevar.

Zadržano orožje je skupaj z novimi nabavami prispevalo, da je Slovenija samozavestneje dočakala osamosvojitev leta 1991. Tudi zaradi 107 tajnih skladišč orožja in zaupanja vrednih ljudi na Gorenjskem.