Težko bi našli deželo s toliko imeni

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. september 2020 / 07:07  

Simon Prosen iz Vodic je na predavanju z naslovom Dežela Karniola, po domače Krajnska, predstavil to deželo, ki je po njegovem v zgodovini ohranila večino svojega ozemlja in se uspešno branila potujčevanja.

Težko bi našli deželo, ki ima toliko poimenovanj, kot jo ima dežela Karniola, Kraj(i)na ali Krajnska, pravi Simon Prosen. Predstavil je deželo, katere prebivalci so eni najstarejših evropskih staroselcev, ki so na tem področju živeli in govorili krajnski jezik. Prebivalci dežele smo Slovenci – s srednjeveškim imenom Kraj(i)nci, z antičnim Karniolci in predantičnim Karni. Karniola je nastala po razpadu Rimskega cesarstva in obstala pod različnimi imeni in vladarji vse do današnjih dni. O njej naj ne bi vedeli veliko, ker naj ne bi obstajali pisni viri, a Prosen je dokazal obratno. O deželi Krajnski je moč brati v Valvasorjevem delu Čast in slava vojvodine Kranjske, Pohlinovi Kraynski kroneki, Vodnikovi Zgodovini vojvodine Kranjske, območja Trsta in goriške grofije ter drugih delih. Njeno ime se je od antike dalje spreminjalo, v 19. stoletju pa se je pojavilo ime Krajnska. Prosen je navedel utemeljitev zgodovinarja Simona Rutarja, da je ime Kranjsko, Kranjec napačno, ker se iz njega ne more izvajati kraj, krajina. »Skupaj s pisavo gajica smo dobili črki lj in nj, ki ju prej nismo uporabljali in sta na žalost pomensko spremenili stare besede.«

Najstarejši pisni vir, ki pravi, da je obstajala dežela oziroma domovina Karnov, je Kozmografija. Napisal jo je anonimni geograf iz Ravene in popisuje konec petega in začetek šestega stoletja. »V njej je naštel tudi 25 mest in na prvem mestu navedel Carnium, današnji Kranj, kot prestolnico Karneole,« je pojasnil Prosen in dodal, da sledi obdobje teme v zgodovini. Leta 536 naj bi se po njegovih besedah zgodil vulkanski izbruh, ki je bil tako močan, da je s pepelom prekril celotno današnjo Evropo. Sledile so kuga in slabe letine, naši predniki pa so to obdobje preživeli le na en način, da so se umaknili v gradišča. Leta 623 je nastalo Samovo kraljestvo, ko je kralj Samo združil več slovenskih dežel. »Po njenem razpadu je bila Karniola samostojna kneževina do približno leta 772 in jasno ločena od Karantanije, kar v svojih delih opisujejo tudi antični pisci. Karniola kot država torej je obstajala,« je dejal Prosen.

Sledil je proces pokristjanjevanja. »Na našem prostoru je bilo krščanstvo prisotno že iz časa prvega stoletja, zato pokristjanjevanje ni bilo potrebno. S tem pojmom označujemo prevzem oblasti s strani Frankov in vpeljavo fevdalizma, s čimer so kosezi začeli izgubljati moč in vlogo, vladarski položaji pa so postali dedni,« je pojasnil predavatelj. Karniola je spadala pod Furlansko krajino vse dotlej, dokler ta ni bila po uporu Ljudevita Panonskega razpuščena. »Zgodovinarji pravijo, da je po uporu Karniola izgubila samostojnost, a knjige pravijo drugače. Nobenih znakov ni, da bi Karniola izgubila večjo stopnjo neodvisnosti.« V času vladanja Arnulfa Koroškega, sina slovenske matere, cesarja Svetega rimskega cesarstva, so bile slovenske dežele Karantanija, Karniola in Zgornja ter Spodnja Panonija združene v kraljevino Karantanijo. Leta 952 pa je cesar Oton I. ustanovil veliko vojvodino Slovenijo, latinsko Sclauinia, kjer je združil skoraj vse slovenske dežele. V 12. stoletju je razpadla in nastale so dedne dežele Štajerska, Kranjska in Koroška.

V drugem delu predavanja se je Prosen posvetil avtohtonosti Krajncev, običajem, slovenskemu ustoličevanju, vlogi kosezov in opisal gradišča. Pojasnil je, da je kosez slovenska posebnost in ti so znani samo pri Slovencih. Ob koncu je še enkrat poudaril, da na tem področju živimo že od nekdaj: »Imamo jezik, vero, ljudsko izročilo in bajeslovje. Imamo vse, kar imajo veliki.«