Prekleta kepa

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 28. april 2020 / 13:02  

Prideš in se naseliš v moj želodec. Tam ždiš in se ne premakneš. Ne vem, kaj naj s teboj naredim. Do tebe čutim sovraštvo, jezo in bes. Ko te ni, mi je zelo lepo in me je vedno strah, kdaj boš spet prišla. Nočem te, ne morem ti povedati, kako zelo te ne maram in nočem. Želodec me boli od tvoje teže. Pritiskaš na vse strani. Teža, samo teža. Ne da te nočem, nočem niti razmišljati o tebi. Ti pa kar vztrajaš. Ubil bi te, če bi te mogel. Zakaj se naseliš v moje telo? Kaj sem ti storil, da me moriš že leta in leta? Ne razumem te – včasih te ni več mesecev, nato se tiho prikradeš in želiš ostati v meni. Kakorkoli te odganjam, nočeš oditi. Pusti me pri miru. Brez tebe je lepo in umirjeno živeti. Ko si v meni, je zelo težko. Borim se že dolgo, da bi odšla iz mene, zmanjkuje mi idej in moči. Pred teboj sem tako zelo nemočen. Takrat dobiš še posebno moč. Zdi se mi, da se mi posmehuješ. Kdo si, kaj hočeš od mene?

Nekaj sem ugotovil. Lahko spreminjaš obliko in položaj v mojem telesu. Včasih se preleviš v veliko pekočo, bolj široko meglico v mojih pljučih. Kot bi žarela na vse strani. Takrat pečeš in stiskaš v prsih, v pljučih. Želiš biti tam, jaz te pa ne maram. Vztrajaš, jaz pa norim. Malo se seliš levo in desno, včasih spreminjaš moč, včasih bolj pečeš, včasih bolj stiskaš. Boli, zelo boli. In se sploh ne meniš za mojo bolečino. Kot bi bila hudič, ki uživaš v moji bolečini. Hočeš me prelisičiti. Ko sem te nekoč hotel opisati znancu, si iz pljuč skočila v grlo in mi stisnila glasilke. Nič nisem mogel izustiti. Čutil sem, da si se smejala. Ali si hudič? Kaj želiš od mene? Pusti me pri miru.

Še bolj si pretkana, kot sem si mislil. Ne samo da se seliš po mojem telesu, spreminjaš tudi obliko. V želodcu si kepa, v pljučih si razpršena čudna snov, včasih si videti kot gosta megla. Kdo si? V nekem obdobju mojega življenja si se naselila v glavo. Čutil sem boleč pritisk. Tope oblike, na vse strani si enako pritiskala, spet drugič bolj koničasto. Kako živiš v mojem telesu? Od kod si? Kje dobivaš energijo za svoj obstoj? Moraš biti čudno inteligentna – nisi vedno iste oblike, nisi vedno v istem delu telesa, celo barvo spreminjaš. Najprej se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo. Sedaj sem se navadil živeti s teboj. Hudo je. Pogosto zelo hudo. Nihče me ne razume. Ali je z mano kaj hudo narobe? Zdravniki te ne morejo odkriti, jaz pa vem, da si v meni. Vem, ker boliš – pečeš, stiskaš, pritiskaš. Vrtoglavica, teža, groza, ki se seli po mojem telesu. Izgini, prekleta bodi, izgini v pekel in se ne vračaj.

Rad bi se te znebil. Ne znam. Razmišljam, analiziram, iščem vzroke, molim, berem, gledam oddaje, meditiram, opazujem ljudi, ki te nimajo. Vsaj ne rečejo, da te imajo. Obupujem. Groza me je, da bom moral s teboj, prekleta kepa, živeti do smrti. Tam te ne bo več.