Trpke zgodbe mobilizirancev

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. februar 2020 / 11:28  

Knjiga z naslovom Utrinki pred pozabo, dnevnik Franca Rozmana in zgodbe drugih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko, predstavi pet osebnih zgodb mobilizirancev, ki so med drugo svetovno vojno naredili tisoče kilometrov po Evropi in se neštetokrat srečali s smrtjo.

O življenju, trpljenju in umiranju nad šestdeset tisoč Slovencev, ki so bili proti njihovi volji poklicani v nemško vojsko, je bilo v zadnjem obdobju izdanih že več knjig ter publikacij. Njim se pridružuje tudi drugi del knjige Utrinki pred pozabo, ki jo je izdalo Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1943–1945, javnosti pa so jo predstavili v povsem polni Vojnomirovi dvorani Ullrichove hiše v Kranju. V knjigi skozi avtobiografske dnevniške zapise svoje zgodbe predstavi pet gorenjskih mobilizirancev: Franc Rozman iz Stražišča, Milan Emil Valjavec z Brezij pri Tržiču, Miroslav Lombar s Trstenika, Mihael Petek iz Podbrezij in Janez Žakelj iz Stare vasi pri Žireh. Pri predstavitvi knjige so sodelovali zgodovinarja Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar, hči Franca Rozmana Mojca Zupan, sin Milana Valjavca Silvo Valjavec ter Janez Žakelj, ki je zbranim v prvi osebi izpovedal spomine na izjemno težko, domala nepredstavljivo vojno obdobje.

Kot je v spremni besedi zapisala ter v uvodnem nagovoru poudarila dr. Monika Kokalj Kočevar, je vse prisilne mobilizirance vodila neizmerna volja, da preživijo in da spet vidijo svoj dom in domače. Po začetku druge svetovne vojne in razdelitvi slovenskega ozemlja so nemške okupacijske oblasti vzpostavile civilno upravo v Spodnji Štajerski in v zasedenih območjih Koroške in Kranjske, t. i. Južni Koroški. Prisilno vpoklicane so pošiljali v različne rezervne zaledne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Skupno število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11 tisoč. V enotah so bili skupaj s prisilno mobiliziranimi Alzačani, Lotaringijci, Belgijci, Luksemburžani in Poljaki. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško, francosko ali sovjetsko ujetništvo. Po koncu vojne so se prisilni mobiliziranci iz različnih ujetniških taborišč, kjer so bili deležni precej slabega ravnanja, vračali domov še vse do sredine petdesetih let. Veliko jih je imelo doma drugorazredni status, spremljal jih je zaničevalni vzdevek švabski soldat. Vsaj do sedemdesetih let 20. stoletja so jih organi za notranje zadeve tudi večkrat zasliševali. Posebej težko je bilo za številne invalide, ki jim država ni priznala statusa invalida.

Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1943–1945, ki deluje že od leta 1991, redno izdaja publikacije, v katerih njihovi člani objavljajo svoje vojne spomine. Zadnja leta sodelujejo pri pripravi objav tudi sorodniki. V večini zgodb svojih očetov, mož in dedov niso poznali natančno, so pa prek vojnih dnevnikov in pisem, ki najbolj avtentično opisujejo dogajanje, dobili širši vpogled v vojno dogajanje in vloge njihovih dragih v njej. Več mobilizirancev je tudi napisalo svoje spomine, a so jih dolgo hranili samo zase. Z objavo spominov in dnevnikov dodatno spoznavamo razmere in stanje v vojni, saj dopolnjujejo zgodbo prisilno mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Mladi, mnogi sploh še ne osemnajstletni mladeniči, so morali oditi daleč od doma in se bojevati za sovražnika, ki je doma zasedel deželo in skušal uničiti kulturno in politično zgodovino Slovencev ter tudi njihovo prihodnost. Prisilna mobilizacija je bila del načrtnega raznarodovanja. Daleč v tujini so mobiliziranci z družino povečini ostali v stiku le prek pisem.

Vse to potrjujejo tudi dnevniški zapiski, zbrani v knjigi, skozi katere spoznavamo njihov vsakodnevni boj za preživetje, tako v bitkah na številnih frontah po vsej Evropi kot tudi ob nehumanih razmerah v ujetniških taboriščih ter na dolgotrajni poti domov. Če ob naslovu knjige razmišljamo o utrinkih pred pozabo, pa je pomembno, da čas ni uspel izbrisati njihovih zgodb, s tovrstnimi zapisi pa jih tudi nikoli ne bo – prav to daje knjigi posebno etično dimenzijo.