Nezaželen otrok

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. december 2019 / 16:20  

Iskreno o neki mladosti

Karin je ena tistih mladih žensk, ki na videz žari od energije. Tudi lepega videza je, privlačna – in marsikateri moški vrže oči za njo. Ima lastno stanovanje, ki si ga je kupila sama. Če bi bila danes še osnovnošolka, bi jo »zdravili« zaradi hiperaktivnosti, reče v smehu. Prav ta ji je pomagala, da je garala »na tri šihte«, vzela nekaj malega kredita, da je lahko na svojem.

»Moja mladost je bila pošastna,« pripoveduje. Njen obraz se sprosti, zdi se, kot da bo zdaj zdaj odložila masko in pokazala tudi srce in dušo.

»Spomnim se, stara sem bila dobrih šest let. Mami in ati sta se skregala, mami mu je rekla ''Jebi se!'', pograbila torbico in zaloputnila z vrati. Ostala sem sama, z 39,2 °C vročine, kajti tudi ati je odhitel za njo, verjetno do prve gostilne. Brigalo ju je zame!

Bila sem tudi polna modric in bušk. Na to, da sta me tepla, sem bila že tako navajena, da sem takrat, ko je mama dvignila roko, avtomatično potegnila glavo na prsi, ker sem se bala, da me bosta poškodovala po obrazu. Spomnim se se, da me je potem mamina prijateljica Jasmina odpeljala k zdravniku. Pa me niti ne bi, če je moje kašljanje, ki se je slišalo čez hodnik, ne bi spravljalo ob živce. Zdravnici je rekla, da sem padla na dvorišču. Da sem zelo poreden otrok, ki dela sive lase vsem v bloku. To je bila čista laž! Zdravnica je ni poslušala, začela je tipati moj vrat, ki je bil otečen. Vprašala me je, kaj se mi je zgodilo. Povedala sem ji, da me je mama tepla, oči pa ji je dajal navodila, kje me mora. Napisala mi je napotnico za slikanje hrbtenice, a nisem nikoli šla. Kdo bi me pa peljal?! Danes nosim disk. Peto vretence je več kot pet milimetrov stisnjeno v hrbtenjačo.

Stara sem bila osem let, ko se je mama spet prikazala. Razveselila sem se je. Upala sem, da bo ata sedaj udarce pravično razporedil med menoj in njo. Rekla je, da me bo ona vzgajala in da ji bo moral za to tudi plačevati. ''Ta froc preveč požre,'' se je razburil oče. ''Če ji ne bomo dajali jesti, bo v nekaj mesecih shirala in umrla. To bi bil štos!''

Mama je sporočila v šolo, da sem spet bolna. Zaprla sta me v spalnico in mi ukazala, naj bom tiho. Ker če ne bom, bosta prinesla lonec ledeno mrzle vode in me polila z njo, potem pa bi morala ležati na mokrih rjuhah. Mama je prijateljici Jasmini razlagala, da ni slaba mati, da sem le jaz ''zajeban'' otrok. Slišala sem, ko jo je ta vprašala, zakaj me ni splavila. ''Zakaj bi jo?!'' se je začudila mama, ''če je ne bi bilo, bi težje prišla do stanovanja.''

Bila sem že tretji dan brez grižljaja. Na obisk sta prišla očetova starša. S seboj sta prinesla ''rakijo'', vinjak in travarico. Proti večeru so se že začeli pretepati med seboj. Nekdo je poklical policijo in potem so vse odpeljali na streznitev. Ko je v stanovanju zavladala tišina, sem stopila k oknu in začela klicati na pomoč. Vsi so se delali gluhe, potem sem vsa omotična, ker sem bila tako zelo lačna, stopila na polico in začela vpiti, da bom skočila na dvorišče, če me ne rešijo. Slišali so me trije mulci, prišli so in me začeli izsiljevati, naj jim pokažem luliko, sicer me ne bodo osvobodili. Kaj sem hotela? Ustregla sem jim. Ko sem bila svobodna, sem najprej šla v kuhinjo. Na mizi sem zagledala kruh in slanino. Začela sem požrešno jesti, a sem čez eno uro vse izbruhala.

V petem razredu osnovne šole je stara mati umrla, v drugem letniku srednje šole je umrl stari oče. Po pogrebu za staro mamo je oče normalno povabil prijatelje na večerni tarok. Kot da se ni nič zgodilo. O smrti se ni nihče pogovoril z mano, zato me je bilo grozno strah. Ker sem ponoči kričala, me je oče odvlekel v klet, v drvarnico. Morala sem utihniti, ker bi me spet stradal, če ne bi.

Mama je ves čas, kar pomnim, prihajala in odhajala. Nekoč mi je prinesla zimsko kapo, a je bila za več številk premajhna. V šolo sem hodila zelo slabo oblečena, spodnjega perila nisem imela, toplih žab prav tako ne. Vsem se je zdelo normalno, da tako mora biti, ker sem bila pač doma iz ''tistega'' naselja.

Stari oče je imel srečo, da je imel veliko pokojnino, zato sta starša zanj zelo lepo skrbela. Mama mu je brez gnusa menjala plenice, brisala stene in tla, ko je pljuval hrano okoli sebe. Nenehno me je bolela glava. Verjetno zaradi udarcev, ki so padali po meni. Nekoč me je ustavil neki možakar in me vprašal, če bi bila ''za''. Pojma nisem imela, kaj je imel v mislih. Odpeljal me je nekam, mi dvignil krilo in me z usti žgečkal ''tam doli''. ''Kaj ti dam, da boš tiho in ne boš nikomur povedala?'' je vprašal, ko je nehal. ''Aspirine. Glava me ves čas boli,'' sem ga prosila. Bila sem presrečna, ko mi jih je prinesel. Ni me motilo, da me je še kdaj počakal in me spet odpeljal nekam.

Aspirini so mi pomagali, da sem v šoli lažje sledila pouku. Ugotovila sem, da mi je všeč matematika. Tudi zgodovina ni bila slaba. Snov mi je šla kar sama v glavo, ki ni več bolela. Čez noč sem namesto enic začela dobivati petice. Učiteljica je bila prepričana, da goljufam, zato je vsem sošolcem zagrozila, da jih bo kaznovala, če mi bodo pri spraševanju prišepetavali.

Spominjam se starega očeta. Staršem je kar naprej grozil, da jima ne bo dajal denarja, če bosta z njim grdo ravnala. Kadar sem bila doma, sem najraje čemela v kakšnem kotu v dnevni sobi, kjer je ležal na raztegljivem kavču. Ker sem bila neopazna in tiha, sem slišala vse. Največkrat je govoril sam s seboj, in sicer o svojem otroštvu. Ob nekaterih besedah so mi šli lasje pokonci. Danes, ko se oziram nazaj, se sprašujem, ali je bil moj ati takšen, kot je bil, zaradi njega? Ker je stari oče prenašal nanj vse, kar je sam doživel? Kruto, zelo kruto.

Bila sem že v srednji šoli, ko sem doumela, kakšno srečo imam, da sem tako odprte glave. Nikoli nisem imela časa za učenje, a redkokdaj sem dobila slabšo oceno od štirice. Pozimi in poleti sem nosila kapo, da se na lasišču niso videle zaplate kože. Mama je imela to navado, da mi je, ko je bila najbolj besna, izruvala kar cel šop las. Zakaj niso zrasli novi, ne vem. Fantom sem se izogibala, saj sem jih delila na tiste, ki so takšni kot ata, in na tiste, ki so takšni kot možakar z aspirini. Sama sebi sem se zdela grda, saj sta mi manjkala dva zoba, ki sem ju izgubila, ko so po meni padali udarci. Kaj je to samozavest? Pojma nisem imela. Kar pomnim, so mi ukazovali, naj bom tiho, ker sem zabita. To so počeli tudi sošolci in učiteljica v osnovni šoli. Nedavno sem srečala učitelja matematike. V smehu mi je zaupal, kakšne težave je imel z razredničarko, ker mi je matematiko zaključil odlično.

Spominjam se dne, ko je soseda, mamina prijateljica Jasmina, izpadla kot največja svinja v bloku. Mama jo je obtožila, da je razdiralka njenega zakona. Blatili sta se sto na uro. Vrvice je pri zmerjanju in kričanju vlekel oče, ki je vse skupaj še podžigal. Pridrveli so policisti in obe z veliko muko in trudom odpeljali s seboj. Mama je potem dobila pogojno kazen, ker je enega od njih ugriznila …«

(Konec prihodnjič)