Krokodil

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 11. december 2019 / 22:38  

Na poti proti Joštu nas že več desetletij čaka in pozdravlja krokodil – lesena skulptura v obliki klopce, zraven teče še studenčnica.

Jošt je hrib mojega otroštva. Skoraj vsak konec tedna smo šli na Jošta, po Sodarjevi poti mimo krokodila na vrh. Tam smo vedno naročili čaj in jedli debele preste, ki so bile močno posute s soljo. Skoraj vedno smo pohod nadaljevali proti Čepuljam. V gostilni mi je oče kupil sendvič s pršutom in sok s smetano. Na Čepuljah smo jedil vodiške preste, te so še danes enake, bolj tanke in manj slane. Po cesti smo se spustili v dolino in to je bilo skoraj vsako sobotno ali nedeljsko popoldne. Morda je bila taka malica vaba, da sem hodila s starši kar se da dolgo na Jošta in v Čepulje. Kako dobro se spominjam krokodila. Tekli smo naprej in tam čakali, se igrali z vodo. Postavil ga je domačin, kar tako, iz dobre volje, da bi obiskovalcem polepšal pot na Jošta. Vsi smo ga občudovali, veliko imamo fotografij s tem krokodilom. Danes ga je najedel zob časa in našli so se fantje, ki so postavili novega. Še bolj mu je podoben in na repu so trije mali krokodilčki.

Sedaj živimo na drugem koncu Kranja in Jošt ni več naš najbližji hrib. Bližji sta nam Jakob nad Preddvorom in Štefanja gora. Ko sem v časopisu brala, da so postavili novega krokodila, sem si ga želela obiskati. Pot na Jošta po Sodarjevi poti je še vedno ista, sončna, hitro se vzpneš na vrh. Ob cesti so lepo urejena parkirišča, ljudi pa je vedno več. Ob krokodilu se je ustavila družina. Otrok je jahal krokodila in prosil, naj še malo počakajo. Bomo prišli še drugič, sedaj gremo, dokler je še sonce.

Čas se hitro vrti, generacije se menjajo, in kar je dobro, ostane. Krokodil je bil odlična zamisel posameznika in nova ekipa je postavila drugega, še lepšega krokodila. Zraven krokodila je tabla z opisom te »čudese« in spodaj je navedenih nekaj sponzorjev, ki so dali kakšen evro za postavitev table in oživitev novega krokodila. Še vedno so tukaj domačini, zanesenjaki, ki so opravili glavnino dela. To so storili brez evropskih sredstev in razpisov, skupaj so se vzeli in nekaj naredili za domači kraj.

In takih akcij je še veliko, morda jih ne opazimo, a so. Ob poti na Jošta ali na katerikoli drug hrib bi lahko postavili še več takih skulptur. Morda bi lahko pritegnili kakšno šolo ali fakulteto, denimo lesno ali gradbeno, kjer bi se mladi preizkusili v oblikovanju kakšne podobne skulpture. Ali pa bi organizirali kiparski ekstempore in bi imeli ob poti še več spodbujevalcev za obiskovalce, ki se podajajo na vrh hriba. Je to že podjetnost ali je še vedno zgolj navdušenje posameznika?

Otroci radi hodijo, če jih spodbudimo, malce podkupimo. Več obiskov krokodila in malic na vrhu hriba pomeni manj ekranov in tipkovnic za otroke, manj televizije in kavča za odrasle in starejše. No, potem pa kar na pot.