Tromeja ob Donavi

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 15. avgust 2019 / 09:56  

Hrvaška, Srbija, Madžarska. Z družino smo štiri dni kolesarili na skrajnem severozahodu Vojvodine. Štiri dni smo se vozili iz Hrvaške v Srbijo, iz Srbije na Madžarsko, iz Madžarske na Hrvaško. In obratno. Sedemkrat smo prečkali mejo in 14-krat smo čakali v vrsti in kazali naše osebne izkaznice. Povsod pomembni policisti in cariniki, vedno ista vprašanja – kam greste, od kod ste, ali imate kaj za prijaviti, lepo se imejte in srečno pot. V Sloveniji smo se že odvadili te potrate časa, tam pa je to popolnoma normalno. Tudi za domačine, ki dnevno prečkajo meje. Vsaka izmed teh treh držav ima svojo valuto. Kuna, dinar, forint. Skoraj povsod radi vzamejo evre ali smo lahko plačevali s kartico. Sicer pa je kar zabavno: kje smo, kateri denar moram vzeti, kakšen je menjalni tečaj. To nam je poznano – včasih smo preštevali marke, šilinge, lire, dinarje. Z malo iznajdljivosti lahko jemo in pijemo precej ceneje kot v Sloveniji. Ljudje so zelo prijazni. Pri starejši generaciji (recimo vsaj čez štirideset) se še vedno pozna, da smo nekoč živeli v skupni državi. Ljudje točno vedo, kje je Slovenija, in predvsem hitro povedo, da se pri nas precej bolje živi kot pri njih. Le mi pozabimo, ker se zgledujemo samo po zahodu.

Ob obisku teh treh dežel se mi je porodila hvaležnost: da smo v Evropski uniji, da pri nas ni bilo dolgotrajne vojne, da imamo dobro razvit javni sektor ter da imamo razvito podeželje. V Srbiji oziroma v Vojvodini je ravno obratno. In še mnogo slabše je v južnem delu te države. Niso v Evropski uniji, financirati so morali vojno, podeželje je v katastrofalnem stanju. Hitro se vidi, da v državi ni denarja. Ceste so slabo urejene, vozni park je zastarel – veliko je še »stoenk« in »jugov«, ni kolesarskih cest, slaba kanalizacija oziroma je ni, potepuški psi ... Precej je avtomobilov s tujo registracijo, vendar so to pretežno Srbi, ki delajo v tujini. Ogromno hiš je na podeželju praznih in propadajo. Kot bi se čas leta 1990 ustavil. Privatni sektor se razvija počasi, tujih investicij je malo. Posamezniki uspevajo, okolje ni spodbudno. Nič se ne izplača, bo že nekako, vedno smo preživeli in bomo tudi tokrat, tako pravijo. Natakar zasluži tristo evrov mesečno, upokojenci živijo zelo težko, večina ima pokojnino pod dvesto evri, socialna podpora znaša osemdeset evrov. Le malo je potrebno, da se ljudje razgovorijo. Predvsem moški hitro povedo, da je življenje težko, da so bili trideset let nazaj vpoklicani v vojsko ali policijo in dodajo: »Ostal sem živ, to je najpomembnejše.« Pravzaprav nimajo izbire – ali sprejeti zelo nizek standard ali oditi.

Morda je še najslabše, ker ni prihodnosti za mladi rod. Mladi množično odhajajo iz države. Sogovornica, ki je zaključila fakulteto, pove, da so vsi, čisto vsi sošolci iz srednje šole odšli v tujino. V času dopustov se vračajo domov in doma trošijo. Služb za mlade je zelo malo, razen če se lotiš svojega posla.

Odprte oči v tujini nam lahko zelo koristijo.