Cankar polemično z gorenjskimi sodobniki

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. november 2018 / 10:08  

Ivan Cankar je bil tudi velik polemik; beseda je bila njegovo najmočnejše orožje, z njo se je branil in napadal. Naneslo je, da se je večkrat zapletel v ostre besedne boje tudi z nekaterimi sodobniki, ki so bili po poreklu Gorenjci in so postali slovenski prvaki v Ljubljani: Ivan Tavčar, Ivan Hribar, škof Jeglič …

Splošno znano je, kako je v Begunjah na Gorenjskem rojeni Anton B. Jeglič, ki je leta 1898 nastopil službo ljubljanskega škofa, odkupil in zažgal skoraj celo naklado Cankarjeve Erotike, ki je prvič izšla marca 1899. Šest let pozneje pa ga je hudo razjezila gola muza kiparja Ivana Zajca na vrhu Prešernovega spomenika na bližnjem Marijinem trgu, ki je svoje razgaljene čare razkazovala prav v smeri oken bližnjega Semenišča ... Še posebej težavno in polemično pa je bilo razmerje, ki se je oblikovalo med dvema Ivanoma, Poljancem Tavčarjem in Vrhničanom Cankarjem.

Tavčar o Cankarju

Odnosi med Tavčarjem in Cankarjem, med dvema svobodomislecema, enim starejšim in urejenim, drugim mlajšim in razpuščenim, so bili res nekaj posebnega. »Srečanja in razhajanja Ivana Tavčarja z Ivanom Cankarjem so imela široke razsežnosti. Ivan Cankar je bil dolgo časa v stikih z uglednim pisateljem in bogatim odvetnikom. Tavčar mu je dajal v Ljubljani kot nadobudnemu dijaku hrano in denar. Posojal mu je knjige, ki pa da jih le-ta ni vračal, kar je povzročilo, kot menijo, med njima napetost in očitke nehvaležnosti. O hvaležnosti oziroma nehvaležnosti je občutljivi Tavčar večkrat premišljal. Napadal je tiste, ki menijo, da mora mlad človek ostati vse življenje v odvisnosti od tistih, ki so mu zamlada pomagali. Za Alojzijevišče, kjer je živel kot dijak, je kupil klavir, da bi prestregel očitke o nehvaležnosti, ki so na njegov rovaš prihajali iz vrst duhovščine. Dijaški zavod je bil njihova last. Ivan Cankar je cenil Tavčarjeva literarna dela in govorništvo. V mladih letih se je navduševal za Tavčarjevo 'briljantno pisano satiro 4000'. Znano je, da je tudi kasneje izjavljal, da sta Tavčar in on med največjimi literarnimi peresi na Slovenskem. Med njima se je dokončno zapletlo, ko je Fran Govekar 1899 sporočil Cankarju na Dunaj, da je Tavčar 'odločno odklonil' objavo njegove z impresionističnim stilom napisane novele Jesenske noči in da je imenoval njegovo kratko prozo – vinjeto – 'delirij'. Ivan Cankar je upravičeno nasprotoval Tavčarjevi samovoljni oceni. Na Dunaju se je širše razgledoval po novih evropskih tokovih in privzel mnoge ocene marksističnih ideologov, s čimer se je dvignil nad ljubljansko kulturno zaprtost. Iz novih zornih kotov je pravilno ocenil, da so razmere na Slovenskem provincialno jalove. V letih okoli 1900 je napadel slovenski liberalizem kot škodljiv za slovenske narodne koristi. Ivan Tavčar je bil tedaj v vrhu liberalne stranke in je vplivno krojil njeno ideologijo …«

Tako je odnos med obema prvakoma slovenske literature povzel profesor Franček Bohanec (v knjigi Ivan Tavčar, 1985). Tavčar je Cankarja preživel za pet let; slednji je gotovo bral Cvetje v jeseni (1917), Visoške kronike (1919) pač ni mogel. Cankar Tavčarja javno ni napadal, svoje silno kritično mnenje o njem je izražal v pismih. Po njegovi smrti so nekatera že kmalu objavili (v »Cankarjevi številki« revije Dom in svet, 1920), njegova stališča so prišla na dan in Tavčarja razburila. Odgovoril je na prvi dan maja 1920 v Slovenskem narodu, s člankom De mortuis nil, nisi bene! »Do sedaj je veljalo po vsem svetu načelo, da je objava korespondence mrtvih absolutno prepovedana, če se ž njo žali zasebna čast še živečih ali pa tudi neživečih tretjih oseb. V tem slučaju je monsignor, ne da bi mignil s trepalnico, vrgel v javnost celo kopo pisem, ki obsegajo najgrše osebne napade.« »Monsignor« je Ivanov brat Karel Cankar, duhovnik, ki je dal objaviti bratova pisma. To dejanje je povzročilo, da je Tavčar vso korespondenco, kar jo je hranil sam, zažgal in nas tako prikrajšal za enega glavnih raziskovalnih virov o njegovem življenju in delu. Stvar je namreč v tem, da so si v tistih časih to, kar danes govorimo po telefonu ali si pišemo po e-pošti, sporočali v pismih. Pri tem seveda niso računali, da bodo kdaj objavljena. Tavčar, stari lisjak, je po objavi Cankarjevih začutil to možnost in je svojo korespondenco enostavno uničil.

V istem članku je pravnik in pisatelj Tavčar izrekel tudi svojo končno sodbo o že mrtvem Cankarju. »Res, 'Moje življenje' obsega nekaj mojstrskih črtic, ki bi se dale primerjati skicam, katere so zapustili veliki slikarji Rafael, Michelangelo, Rubens in drugi. Velikega pomena so take skice. Vrhunec umotvora pa niso. Globoko torej obžalujem, da Cankar ni imel prilike ustvariti večjih umotvorov, ki bi bili v soglasju z njegovimi črticami. Tako pa je najboljše, kar nam je zapustil, zapustil v svojih črticah, in te se bodo čitale, ko bodo glavna njegova dela le maloštevilnim še prihajala v roke.« (Brano med vrsticami: Cankar je napisal nekaj takega, kar je Tavčarjeva zbirka Med gorami, svoje Visoške kronike pa ne?) In ne nazadnje: »Ivan Cankar je bil velik talent, to mu vsak pripoznava – bil je prvi stilist, kar jih je do sedaj rodila slovenska zemlja – glede drugega so pa dvomi dopustni …« (Tavčar, Premišljevanje o Krpanovi kobili, 1920)

Cankar o Tavčarju

»Glede dr. Tavčarja bi rekel samo besedo: – svoje sanje sem doživel; ljudi, ki jih opisujem, sem ljubil in sovražil in študiral; kar je v mojih noveletah izmišljenega, je samo okvir; in kdor ne vidi polprikrite satire v mojih spisih, je ali slep ali pa neumen. Toda to je vse postransko. Glavno je, da se opisuje verjetno, četudi se opisuje navidezne neverjetnosti … Tavčar izdaja svoje povesti ravno v tem času, – torej je še zdaj zadovoljen z njimi. In kaj je verjetnega v njih? Dejanje? Osebe? – Ali je vsaj slog naraven? Kedaj je videl Tavčar tiste s črnilom napudrane kontese? Kje govore ljudje v takih bobnečih tiradah? – Jaz oporekam, da bi pisal neverjetnosti. Toda recimo, da jih pišem. Razloček med mojimi in Tavčarjevimi neverjetnostmi pa je velik: – on ni doživel ničesar, o čemer je pisal, jaz sem doživel vse, o čemer govorim. Njemu se vidi prvi hip, da si izmišlja stvari, ki jih je videl kvečjemu v zrcalu tujih romanov, – jaz govorim z gorkim prepričanjem o stvareh, ki so mi na srcu … Naj rajši molči o delirijih, in če Ti napiše feljton, vrni mu ga.«

Tako Cankar o Tavčarju, v pismu Franu Govekarju z Dunaja, 24. avgusta 1899. Govekar je pozneje (leta 1934), po smrti obeh, Cankarjevo naročilo komentiral, kakor sledi. »Dr. Tavčar je zagrozil, da napiše feljton proti 'delirijem' moderne, torej tudi proti Cankarjevi beletriji. Napisal ga ni. Kako naj bi jaz predsedniku narodne tiskarne in glavnemu uredniku Slovenskega naroda 'vrnil', tj. odklonil feljton, to mi je Cankar pozabil povedati.« Za boljše razumevanje: Narodna tiskarna je bila založnik dnevnika Slovenski narod in mesečnika Ljubljanski zvon, pri katerih je bil Govekar vrsto let eden od urednikov. Sicer pa nas tu zanima predvsem Cankarjevo ključno vprašanje: »Kedaj je videl Tavčar tiste s črnilom napudrane kontese?« »Včrniljene kontese« so hud in resnični očitek večini od Tavčarjevih zgodnjih del. Vendar ne veljajo za »slike« v zbirki Med gorami (1876–1888) in za povesti V Zali (1894). Še manj seveda za Cvetje v jeseni in za Visoško kroniko, ki sta bili napisani dve desetletji po Cankarjevem očitku.

Še bolj je bil Cankar hud na politiko, ki jo je Tavčar poosebljal. Najhujša je ocena, zapisana v pismu poldrugo leto mlajšemu bratu Karlu, poznejšemu duhovniku, tedaj še dijaku v Ljubljani, z Dunaja, okoli 22. marca 1900. »Da, vidiš: boj s klerikalizmom je lahak, jednostaven in zanj ni potrebno posebnih talentov, ne posebnega poguma; vsak paglavec je lahko liberalen veljak, občinski svetnik in nositelj svobodne misli; tudi analfabetu je na razpolago gnojnice dovolj, da jo razlije nad najbližjim kaplanom. Ali neizprosen in težak bo boj s tem zlaganim, nazadnjaškim, hinavskim liberalizmom, ki nima niti toliko iskrenosti, da bi nastopil za svoje ideje – kolikor jih ima –, temveč laže svojim nasprotnikom, laže svojim pristašem. Laže sam sebi v svoj lastni nos, laže na desno in levo, dokler se mu ne bo naposled za zmirom zaletelo. Je med njimi nekaj poštenih ljudi; ali ti prisezajo v svoji slepoti na program, ki je že zdavno izpolnjen v vseh svojih točkah, tvorijo stranko, ki nima več nobenega cilja, ki se bori samo še s sencami. Svobodomiselne stranke, ki bi slonela na resničnih potrebah naroda, na Slovenskem ni. Zato je danes zastonj ves boj s klerikalizmom; liberalna stranka je sojena in obsojena; taka, kakoršna je, bo izginila jutri ali pojutrišnjem. Da bi zginila čim preje! Nevarna je pravi svobodi bolj kot armada kaplanov-agitatorjev. Meni se gabi vselej, kadar govori 'Narod' o svobodi. V tej stranki, katere jedini program obstoji v razkrinkavanju farovških kuharic, je izključena vsa svoboda, vsaka individualnost, pač pa grasira v nji surova nevednost po prosti volji. Ta stranka je zapravila polovico narodovega duševnega kapitala; ona je potisnila nivo naše inteligence pod ničlo; živi se od zlagano-idealnih fraz in podlih dejanj, a njeno čislo je tema, kakor bi rekel Levstik … Dovolj!« – Si predstavljate, kako je bilo Tavčarju pri srcu in v glavi, ko je dvajset let pozneje, v začetku leta 1920, že močno bolan, bral to pisanje, objavljeno v Cankarjevi številki revije Dom in svet? Sodba mrtvega Cankarja je bila gotovo hujša, kot bi bila, če bi jo objavil že v času zapisa, ko objavi sploh ni bila namenjena!

Prešernov spomenik

Posebna in huda je tudi Cankarjeva sodba, ki jo je izrekel po odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani. Naneslo je tako, da so glavno vlogo v pripravah na postavitev in odkritje tega spomenika, dotlej največjega na Kranjskem, odigrali slovenski veljaki gorenjskega rodu v Ljubljani. Glavni pobudnik zanj je bil župan Ivan Hribar, avtor kipov na njem kipar Ivan Zajec (po očetu iz Sovodnja v Poljanski dolini), glavni govornik ob odkritju pa – spet ta Tavčar! Postavitev spomenika se je zaradi različnih sporov zavlekla za pet let, vse do velike slovesnosti ob koncu poletja 1905. Takrat se je na Marijinem trgu (zdaj Prešernov) zbralo okoli 20 tisoč ljudi, »sebi« v čast, pesniku v slavo. Ivan Cankar je pozneje, v predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura (1907), poudaril, da se je ob odkritju Prešernovega spomenika zgodil »narod« (liberalni, seveda), »ljudstva« pa ni bilo. Ne samo v Narodnem domu, kjer je bil sklepni banket, tudi pri odkritju je prisostvovalo predvsem liberalno meščanstvo. Rdeči prapor, glasilo tedanjih socialdemokratov, je zapisal, da je imel Tavčar »ne izzivajoč, vendar nekoliko tendenčen govor, v katerem je proslavljal Prešerna z nacionalnega in s svobodomiselnega stališča. Omenjal je tudi, da bi se lahko reklo, da so od Prešernovega časa nastala nasprotja med Slovenci, a da brez takih nasprotij ni kulturnih narodov; vsako gibanje poraja življenje. Prešeren je podal slovenskemu narodu evangelij, čigar moč bode živela tako dolgo, kakor moč vsakega evangelija. Ko je končal, so padla zagrinjala, zastave so se poklonile, na gradu je začel streljati top in pevci so zapeli Hej Slovani …«

Cankar pa je v omenjenem predavanju zapisal: »V Ljubljani so postavljali Prešernu spomenik in so napravili veliko slavje. Kdo je bil slavljen: ali Prešeren, ali njegov spomenik, ali oče Janez Bleiweis, ali župan Hribar, še ni natanko dognano; dognano je le toliko, da je bilo tako veliko in imenitno slavje. kakoršnega narod še ni doživel; vse je bilo brez mere navdušeno, posebno zategadelj, ker ni vedelo zakaj. O Prešernu je vedel tisti narod le toliko, da je rad vino pil, da je živel v divjem zakonu in da je zaljubljene pesmi pel; o spomeniku je vedel toliko, da je neizrečeno neokusen – ampak slavje je bilo lepo in lep je bil dan. Lep je bil dan, še lepši je bil večer. Toliko cvička se še nikoli ni stočilo v Ljubljani, toliko slovesnih govorov se še nikoli ni govorilo, celi potoki najglasnejših fraz so curljali po ulicah in so se stekali v Ljubljanico. Narod je bil navdušen in je na veličasten način dokazal svoje neomajno rodoljubje – in praznik je bil semenj motovilastega slavokričanja in bobnastega vseslovanstva. Zakaj na semnju je bil Prešernov spomenik, Prešernovega duha ni bilo; na semnju je bil narod, ljudstva ni bilo! – Popoldne šele je prišlo ljudstvo. In ljudstvo ni slavilo praznika, ljudstvo ni bilo navdušeno, ne za Prešernov spomenik, ne za vseslovanski boben, ne za fraz curljajoče potoke. Ljudstvo je prišlo pozdravit tistega človeka, ki je pred petdesetimi leti v svojem obupu in v svoji bridkosti slutil, kar vidi danes ljudstvo samo – svetel cilj na gori. 'Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot –' Takrat se je jasno pokazala silna razdalja med ljudstvom in narodom. Morda sta čutila to silno razdaljo obadva, ljudstvo in narod – morda sta videla obadva tisti brezmejno široki, brezdanje globoki prepad, ki ju loči od nekdaj in ki je do vrha napolnjen s smradljivo vodo smradljivih fraz … Stvar je tedaj taka: ljudstvu je kultura tuja, narodu pa je znana samo po imenu in mu je le pretveza za pijano navdušenost. Na tak način visi naša kultura v zraku, živi sama svoje življenje – in kadar nekoč pogine, se nobeno oko ne bo solzilo za njo, narod in ljudstvo bosta živela svoje življenje v miru in nemiru dalje, kakor sta živela doslej. Ljudstvo ima svojo cerkev in svojo prižnico kakor je imelo cerkev in prižnico pred tristo leti; kar se naroda tiče, je pa za njegovo navdušenost Marko Pohlin tudi dober; – in imenitnih imen imamo naposled že toliko, da jih je zadosti za tisoč narodnih praznikov … Resnico oznanjata obadva tabora: kultura je nepotrebna tako ljudstvu kakor narodu!«

Da ne ponavljamo tega, kako je gola muza na vrhu Prešernovega spomenika razhudila škofa Jegliča. Ta pa je bil glavni pastir takratnega slovenskega ljudstva in kot tak tudi večkrat v polemikah z liberalnimi prvaki slovenskega naroda. A to je že druga zgodba …