Konec, ki ni konec

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 1. november 2018 / 17:10  

Spet so tu prazniki, ki nas malo prisilijo k razmišljanju o življenju, o smrti in o življenju po življenju. Ko stojimo pred grobom nam dragih ljudi,nehote obujamo spomine na ljudi, ki smo jih imeli radi, ki so nas imeli radi ali pa bi nas morali imeti radi, pa tega niso zmogli. Na grobovih se nam utrnejo misli, kako smo preživljali čas z ljudmi, ki jih ni več. Ljudje, ki so izgubili starše v zelo zgodnjem otroštvu, npr. med vojno, pa čutijo posebno bolečnino, ker jim ni bilo dano odraščati z obema staršema. Vse življenje čutijo neko čudno praznino.

Vedno so učenjaki razpravljali, kaj se zgodi z nami, ko umremo. In še nikoli nismo dobili dokončnega in prepričljivega odgovora. Tako nam preostane, da si sami izoblikujemo mnenje, kaj bo z nami, ko umremo. V današnji zahodni kulturi je pač tako, da se o smrti nočemo pogovarjati. Strah nas je. Delamo se, kot da je ni, čeprav je to edino dejstvo, ki se bo zagotovo zgodilo. Nekako pozabljamo na naravni vrstni red: rojstvo, življenje, smrt; prihod, preobrazba, odhod; prišel, naredil, odšel; z jokom prišel od nekod, se trudil, s težkim zadnjim dihom odšel nekam; začetek, rast, konec … Želimo poudariti, da je smrt, odhod, konec sestavni del celote. Zato celote ne moremo odživeti, začutiti, zaužiti, doživeti, če ne vključujemo svojega konca. Občutek doživljanja celote je nadzemeljski, celo naša nepopolnost postane popolna.

Pri svojem delu opažam, da se ljudje želijo več in bolj pogosto pogovarjati o lastnem koncu. Le sogovornikov nimajo. Pogosto se ustavljajo pri izgubah ljubih oseb, največ staršev ali lastnih otrok. Mnogo lažje je ljudem, ki imajo vero v posmrtno življenje. In to niti ni odvisno do religioznega prepričanja. Nekateri religiozni ljudje bi radi verjeli, pa preprosto ne morejo. Na drugi strani imamo nereligiozne ljudi, ki nekako čutijo, da starši, mož, žena, otrok na neki način še živijo. Tudi če ne verjamemo v posmrtno življenje, bodo naši predniki živeli najmanj v našem spominu. Torej za nas obstajajo v naših mislih in ne moremo reči, da jih ni več. Kaj pa je tam preko, bomo pa videli! Kaj pa če berejo tole kolumno in se nasmihajo našemu pisanju in našim razmišljanjem?

Moje mnenje je, da ni razloga za strah pred koncem življenja. Hkrati pa je strah popolnoma normalen odziv na novost. In ta prehod je ogromna novost. Podobno kot je strah dojenčka priti na svet, tako je nas strah iti na drugi svet. In kako nelogično je, da bi dojenčka prepričevali, naj se ne rodi. Sam sem postal prijatelj s svojo smrtjo. V moralnih odločitvah jo vprašam za nasvet. Odločitev o čemer koli je iz zadnjega trenutka bivanja vedno pravilna. Takrat točno vemo, kaj je prav. S pogleda zadnje sekunde bivanja na tej naši ljubi zemlji postanejo konflikti brezpredmetni, prekomerno garanje neumnost, preveč premoženja prava navlaka, skrbi pa nepotrebne. Carpe diem.