Tomaž Rotar iz Lesc je po Mount Everestu stopil še na vrh K2. / Foto: osebni arhiv Tomaža Rotarja

Stopil na vrh gore vseh gora

Tomaž Rotar iz Lesc je julija kot komaj četrti Slovenec stopil na vrh druge najvišje gore na svetu, znamenitega K2. Sedem tednov trajajoči podvig je bil vse prej kot preprost, saj se je na že tako zahtevni gori spopadel še z močnim sneženjem, pljučnim edemom in višinsko boleznijo, a trud je poplačan in z gore mu bodo ostali eni najlepših spominov doslej.

»Ob osmih zjutraj 21. julija smo prišli na vrh – s praznimi zalogami kisika in hrane, v brezvetrju in relativno toplem vremenu, vendar poplačani za vse, kar smo pustili za seboj. Lahko smo sneli rokavice in kape, izpraznili baterije v kamerah in doživeli vrh na veličasten, sončen način, ki ga z besedami nikoli ne bom znal pravilno opisati.«

Tomaža Rotarja, ki je predvsem Radovljičanom znan kot zobozdravnik, smo kot alpinista predstavili že lansko leto, ko je kot 18. Slovenec stopil na vrh najvišje gore sveta. Po hribih hodi že vse življenje, rad poudari, a Mount Everest ni bil vrhunec njegovih gorskih doživetij. Pred dobrim mesecem dni je skupaj z Britancem Jakom Meyerjem stopil še na vrh druge najvišje gore sveta, skoraj zloglasnega K2. Za večino nedosegljivi vrhovi so mu spremenili pogled na svet, predvsem dom: »Živimo v enem najlepših krajev, kar jih je na svetu,« pravi.

Že lani, po prihodu z Mount Everesta, ste omenili, da potiho razmišljate tudi o vzponu na K2. Kdaj je nato padla odločitev?

»Lani na Everestu sem vedel, da imam še vedno nekaj rezerve, predvsem kar se tiče tehnične zahtevnosti in pripravljenosti na višino, tako da sem sploh upal pomisliti na K2. Tako kot Everest je tudi druga najvišja gora na svetu želja mnogih, morda še celo večja, saj velja za divjo goro ali ''goro vseh gora'', kot pravi Viki Grošelj. Prebral sem tudi njegovo knjigo Grenko zmagoslavje in Zmagoslavje in tragedija, umetnino velikana Stipeta Božiča. Človek ju ne more odložiti brez navdiha in upanja, da bo nekoč tudi sam stal na vrhu največje piramide na svetu. Odločitev kot ponavadi pade tik pred zdajci, saj je v ozadju mnogo dejavnikov, ki lahko dopuščajo tako dolgo potovanje ali pa ga ne. Družina me je kot ponavadi podprla pri ideji in zahvala, da sem zopet stal na vrhu, gre predvsem moji ženi, ki nikoli ne izgubi upanja, in pa Rebeki in Karin, ki znata ceniti prav vsako stvar, ki se je z ženo lotiva. Odprava je bila potrjena februarja letos, odhod pa določen za 15. junij.«

Kakšne so bile vaše fizične in druge priprave?

»Pozimi sem kot običajno plezal po ledu in se zabaval na turnih smukah. Spomladi sem se začel utrujati na kolesu in v zadnjih dveh mesecih stopnjeval normo na približno sedem tisoč višinskih metrov na teden. Izven zimske sezone večino kondicije naberem s kolesarjenjem, ker nekoliko varčujem kolena in kolke. Izkušnjo s tako dolge odprave sem že imel, tako da tovrstnega strahu ni bilo več.«

Ste se tudi tokrat odločili za isto zasebno agencijo oziroma kakšna je bila vaša ekipa?

»Po spletu dogodkov sem se odločil za Summitclimb pod vodstvom znanega alpinista Dana Mazurja, letošnjega dobitnika zlate Hillaryjeve medalje. V ekipi sva bila le dva: 35-letni Jake Meyer (najmlajši Britanec, ki je osvojil najvišje vrhove na vseh celinah) in moja malenkost. To je bil Jakov tretji poizkus na K2 in moj prvi. Na razpolago sva imela tri nepalske šerpe, za katere se je izkazalo, da so najboljši na gori. Z nama je bila tudi skupina štirih alpinistov, ki so bili namenjeni na sosednji Broad Peak, ki sta jih spremljali dve šerpi. V baznem taboru smo imeli tudi dva pakistanska kuharja in tri kuharske pomagače.«

Menda vas je spremljalo kar dvesto nosačev …

»Ves tovor je bilo treba prenesti od Ascoleja, kjer se konča Karakorumska cesta, do baze. Pot je dolga 126 kilometrov in še zdaleč ni enostavna. Spremljalo nas je približno 240 pakistanskih nosačev, ki so nosili vso hrano, šotore, plezalno opremo, mize, stole, kuhalni plin … Na poti, ki vodi čez ledeniške razpoke, potoke, reke, mimo strmih prepadov, navzgor in navzdol, po ledu in skalah, jih je kar nekaj zbolelo ali obnemoglo, na srečo umrl ni nihče, kar se je zgodilo v drugih ekipah. Življenje in delo teh ljudi je nepojmljivo težko in včasih tudi žalostno. Njihova oblačila so slaba, obutev še slabša. Nadčloveška moč, ki jo kažejo ob tem, je zavidanja vredna.«

Kako je potekal vzpon?

»Do baznega tabora smo se zaradi aklimatizacije vzpenjali počasi, celih deset dni z vmesnimi počitki. Pot čez ledenik se sicer ponekod izgublja ali je prekinjena z udori ledu ali poplavnimi rekami, vendar je treking prelep, pogledi na gorske skupine Trango, Kathedral in Paju pa dih jemajoči. Nekaj kilometrov pred baznim taborom, ki je na višini okrog pet tisoč metrov, smo se za dan ustavili na Concordii, stičišču dveh ogromnih ledenikov, ki se združita v Baltoro, po katerem smo prišli. Pogled na najvišje in najtežje vrhove na svetu z ledeniškega križišča je cilj večine pohodnikov, od tu naprej pa je bila tudi naša odprava bolj osamljena. Po nekaj dneh v bazi sem se s šerpo An Pasangom prvič odpravil do višinskega tabora 1 in nazaj. Pred začetkom strmega zasneženega vzpona je treba prečiti zadnji del ledenika na poti proti gori, kar je zaradi številnih ledeniških razpok, jezerc in nevarnosti padajočih serakov zahtevno delo. 

Po prvem delu aklimatizacije je spet sledil nekajdnevni počitek v bazi in čakanje na prvo vremensko okno, ki bi bilo primerno dolgo za vzpon do tretjega tabora na višini 7400 metrov. Vreme je bilo v tem obdobju precej slabo, stalno sneženje je preprečevalo vzpone tudi na Broad Peak, vendar nismo dopustili, da bi se nas lotilo malodušje. En dan dobrega vremena je bil dovolj, da sva se s šerpo odločila za ponovni vzpon. Na dvojki se me je lotil pljučni edem, tako da sem začel jemati zdravila, celo noč prebedel v sede, da se mi stanje ni poslabšalo, vendar so mi sončno jutro in magični napitki, ki mi jih je pripravljal šerpa, povrnili moči, tako da sva nadaljevala proti ledeni trojki. Del vzpona od prvega do tretjega tabora je precej skalnat in poledenel, navpični naklon pa zahteva spuščanje z osmico. Druge rotacije se bom spominjal po naporu, ki mi je zaradi višinske bolezni izpil zadnje atome moči.

V bazi sem se po nekaj dneh postavil na noge in spet je bilo vse po starem. Prišel je dan, ko so si sicer recipročne vremenske napovedi postale relativno podobne in so napovedovale brezvetrje z občasnim sneženjem. Čas je bil za vzpon na vrh. Vzpenjali smo se postopoma in prespali v vsakem višinskem taboru, razen v četrtem, kjer smo počivali nekaj ur, ki so bile zaradi hudega sneženja še precej depresivne in niso obetale pogojev za odhod na vrh. Ob devetih zvečer se je nepričakovano zjasnilo in ob desetih zvečer smo se v družbi zvezd odpravili proti vrhu. ''Steklenični vrat'' in zloglasno ''Traverso'' smo preplezali v temi in popolnoma leden vršni greben dosegli ob svitu. Ledena podlaga se je hitro spremenila v snežno bariero in do vrha smo še štiri ure gazili v meter novega snega. Ponovno se je izkazalo, da je v slogi moč – in le tako velika skupina je lahko nad osem tisoč metri premagala tako oviro. Na vsakih pet metrov smo se menjavali v ospredju in jeklenke s kisikom odprli do konca. Ob osmih zjutraj 21. julija smo prišli na vrh – s praznimi zalogami kisika in hrane, v brezvetrju in relativno toplem vremenu, vendar poplačani za vse, kar smo pustili za seboj. Lahko smo sneli rokavice in kape, izpraznili baterije v kamerah in doživeli vrh na veličasten, sončen način, ki ga z besedami nikoli ne bom znal pravilno opisati.«

Kako je bilo stati na vrhu, kaj vam bo najbolj ostalo v spominu?

»Na vrhu sem se slikal s fotografijo svoje družine in jo, kot sem storil že na Everestu, zakopal v sneg.«

K2 ste opisali kot veliko zahtevnejšega kot Everest.

»K2 je zelo odročna gora. Baznega tabora ni mogoče doseči v treh dneh ali celo z avtomobilom kot na Everestu. Vremenske razmere so v Karakorumu mnogo slabše, več je padavin, vreme pa se hitreje spreminja. Vzpon je tehnično neprimerljivo bolj zahteven, več je nevarnosti padajočega ledu, kamenja, serakov in proženja plazov. Papirologija je še zahtevnejša, dovoljenja pa so dražja.«

Ste šele četrti Slovenec, ki se mu je uspelo povzpeti na K2. Kakšni so odzivi v slovenski alpinistični javnosti in kako sami občutite ta uspeh?

»Ob tej priložnosti bi se zahvalil Tonetu Škarji, Iztoku Tomazinu in Tomažu Jakofčiču, ki so mi poslali čestitko in bodo vedno slovenske alpinistične legende. Prav tako bi se zahvalil županu Radovljice za podeljeno plaketo občine in vsem, ki so ga ob tej odločitvi podprli. Hvala tudi vsem, ki so me v mislih spremljali na mojem potovanju, in vsem mojim pacientom, ki so me potrpežljivo čakali doma. Upam, da bo razmišljanje v naši občini vedno tako športno in avanturistično usmerjeno. K2 bo vedno eden najlepših spominov, žal mi je samo, da na take avanture ne morem peljati svoje družine. Pomeni mi potrditev fizične in psihične pripravljenosti in budi upanje, da se lotim še kakšne ''neumnosti''. Vesel sem, da s svojim dejanjem v dobro voljo spravim tudi prijatelje in vse ljudi, ki si želijo hoditi po hribih, pa morda nimajo take sreče, kot je, vsaj do sedaj, spremljala mene.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 15°

delno oblačno
vlažnost: 95 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

13/26

torek

12/27

sreda

12/27

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

OBVESTILA / Kranj, 18. september 2018

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Šenčur, 18. september 2018

Hiša čez cesto odprla vrata ustvarjalcem

IZLETI / Preddvor, 18. september 2018

Na Magdalensko goro

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. september 2018

Medgeneracijske prireditve

PREDAVANJA / Tržič, 18. september 2018

Človek v naravi in v odnosu do prostoživečih živali

PRIREDITVE / Gorenjska, 19. september 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Vodice, 19. september 2018

Pravljično popoldne

PREDAVANJA / Kamnik, 19. september 2018

Maistrov večer

 

 
 

 

 
 
 

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 16:29, 18. september

Seveda je kapitalistom v Sloveniji v interesu zaposlovati azilante, vsaj nekej časa bodo tiho in delali za minimalca, domači so se začeli upirati in zahtevajo večje plače..

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 22:04, 17. september

Pozdravljen_a gospa ali gospod Kitty!Jaz sem ta 'študentka', katere življenje vas tako zelo zanima, da bi k meni celo poslali 'ustrezne služ...

Valvasorjev dom spet najboljši / 16:10, 17. september

Ta Žirovnica ima res srečo, ker imajo najboljšega župana v SLO in najbolj poštenega, priljudnega. Ki nič ne skirva, vse objavlja in seznanja...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 15:51, 17. september

19 let ima Afganistanec, pa se je pred meseci poročil z Idrijsko študentko? Seveda iz ljubezni.....Kje in kako pa živita? Bi kdo od ustrez...

Poklon bazoviškim junakom / 16:24, 13. september

Večna slava junakom, kateri so se uprli fašistom in zato dali svoja življenja !!
Domobranči in belčki, požrite se od sramote slovenskega naroda !!

Odškodnina roparju banke / 11:03, 10. september

marker1, se strinjam z vami.

Brez gospodarstva ni sociale / 12:27, 9. september

Klub slovenskih podjetnikov (SBC) se tudi ne strinja s predlaganimi ukrepi in vabi somišljenike in podpornike vabi k podpisu peticije ZA pod...