Tomaž Rotar iz Lesc je po Mount Everestu stopil še na vrh K2. / Foto: osebni arhiv Tomaža Rotarja

Stopil na vrh gore vseh gora

Tomaž Rotar iz Lesc je julija kot komaj četrti Slovenec stopil na vrh druge najvišje gore na svetu, znamenitega K2. Sedem tednov trajajoči podvig je bil vse prej kot preprost, saj se je na že tako zahtevni gori spopadel še z močnim sneženjem, pljučnim edemom in višinsko boleznijo, a trud je poplačan in z gore mu bodo ostali eni najlepših spominov doslej.

»Ob osmih zjutraj 21. julija smo prišli na vrh – s praznimi zalogami kisika in hrane, v brezvetrju in relativno toplem vremenu, vendar poplačani za vse, kar smo pustili za seboj. Lahko smo sneli rokavice in kape, izpraznili baterije v kamerah in doživeli vrh na veličasten, sončen način, ki ga z besedami nikoli ne bom znal pravilno opisati.«

Tomaža Rotarja, ki je predvsem Radovljičanom znan kot zobozdravnik, smo kot alpinista predstavili že lansko leto, ko je kot 18. Slovenec stopil na vrh najvišje gore sveta. Po hribih hodi že vse življenje, rad poudari, a Mount Everest ni bil vrhunec njegovih gorskih doživetij. Pred dobrim mesecem dni je skupaj z Britancem Jakom Meyerjem stopil še na vrh druge najvišje gore sveta, skoraj zloglasnega K2. Za večino nedosegljivi vrhovi so mu spremenili pogled na svet, predvsem dom: »Živimo v enem najlepših krajev, kar jih je na svetu,« pravi.

Že lani, po prihodu z Mount Everesta, ste omenili, da potiho razmišljate tudi o vzponu na K2. Kdaj je nato padla odločitev?

»Lani na Everestu sem vedel, da imam še vedno nekaj rezerve, predvsem kar se tiče tehnične zahtevnosti in pripravljenosti na višino, tako da sem sploh upal pomisliti na K2. Tako kot Everest je tudi druga najvišja gora na svetu želja mnogih, morda še celo večja, saj velja za divjo goro ali ''goro vseh gora'', kot pravi Viki Grošelj. Prebral sem tudi njegovo knjigo Grenko zmagoslavje in Zmagoslavje in tragedija, umetnino velikana Stipeta Božiča. Človek ju ne more odložiti brez navdiha in upanja, da bo nekoč tudi sam stal na vrhu največje piramide na svetu. Odločitev kot ponavadi pade tik pred zdajci, saj je v ozadju mnogo dejavnikov, ki lahko dopuščajo tako dolgo potovanje ali pa ga ne. Družina me je kot ponavadi podprla pri ideji in zahvala, da sem zopet stal na vrhu, gre predvsem moji ženi, ki nikoli ne izgubi upanja, in pa Rebeki in Karin, ki znata ceniti prav vsako stvar, ki se je z ženo lotiva. Odprava je bila potrjena februarja letos, odhod pa določen za 15. junij.«

Kakšne so bile vaše fizične in druge priprave?

»Pozimi sem kot običajno plezal po ledu in se zabaval na turnih smukah. Spomladi sem se začel utrujati na kolesu in v zadnjih dveh mesecih stopnjeval normo na približno sedem tisoč višinskih metrov na teden. Izven zimske sezone večino kondicije naberem s kolesarjenjem, ker nekoliko varčujem kolena in kolke. Izkušnjo s tako dolge odprave sem že imel, tako da tovrstnega strahu ni bilo več.«

Ste se tudi tokrat odločili za isto zasebno agencijo oziroma kakšna je bila vaša ekipa?

»Po spletu dogodkov sem se odločil za Summitclimb pod vodstvom znanega alpinista Dana Mazurja, letošnjega dobitnika zlate Hillaryjeve medalje. V ekipi sva bila le dva: 35-letni Jake Meyer (najmlajši Britanec, ki je osvojil najvišje vrhove na vseh celinah) in moja malenkost. To je bil Jakov tretji poizkus na K2 in moj prvi. Na razpolago sva imela tri nepalske šerpe, za katere se je izkazalo, da so najboljši na gori. Z nama je bila tudi skupina štirih alpinistov, ki so bili namenjeni na sosednji Broad Peak, ki sta jih spremljali dve šerpi. V baznem taboru smo imeli tudi dva pakistanska kuharja in tri kuharske pomagače.«

Menda vas je spremljalo kar dvesto nosačev …

»Ves tovor je bilo treba prenesti od Ascoleja, kjer se konča Karakorumska cesta, do baze. Pot je dolga 126 kilometrov in še zdaleč ni enostavna. Spremljalo nas je približno 240 pakistanskih nosačev, ki so nosili vso hrano, šotore, plezalno opremo, mize, stole, kuhalni plin … Na poti, ki vodi čez ledeniške razpoke, potoke, reke, mimo strmih prepadov, navzgor in navzdol, po ledu in skalah, jih je kar nekaj zbolelo ali obnemoglo, na srečo umrl ni nihče, kar se je zgodilo v drugih ekipah. Življenje in delo teh ljudi je nepojmljivo težko in včasih tudi žalostno. Njihova oblačila so slaba, obutev še slabša. Nadčloveška moč, ki jo kažejo ob tem, je zavidanja vredna.«

Kako je potekal vzpon?

»Do baznega tabora smo se zaradi aklimatizacije vzpenjali počasi, celih deset dni z vmesnimi počitki. Pot čez ledenik se sicer ponekod izgublja ali je prekinjena z udori ledu ali poplavnimi rekami, vendar je treking prelep, pogledi na gorske skupine Trango, Kathedral in Paju pa dih jemajoči. Nekaj kilometrov pred baznim taborom, ki je na višini okrog pet tisoč metrov, smo se za dan ustavili na Concordii, stičišču dveh ogromnih ledenikov, ki se združita v Baltoro, po katerem smo prišli. Pogled na najvišje in najtežje vrhove na svetu z ledeniškega križišča je cilj večine pohodnikov, od tu naprej pa je bila tudi naša odprava bolj osamljena. Po nekaj dneh v bazi sem se s šerpo An Pasangom prvič odpravil do višinskega tabora 1 in nazaj. Pred začetkom strmega zasneženega vzpona je treba prečiti zadnji del ledenika na poti proti gori, kar je zaradi številnih ledeniških razpok, jezerc in nevarnosti padajočih serakov zahtevno delo. 

Po prvem delu aklimatizacije je spet sledil nekajdnevni počitek v bazi in čakanje na prvo vremensko okno, ki bi bilo primerno dolgo za vzpon do tretjega tabora na višini 7400 metrov. Vreme je bilo v tem obdobju precej slabo, stalno sneženje je preprečevalo vzpone tudi na Broad Peak, vendar nismo dopustili, da bi se nas lotilo malodušje. En dan dobrega vremena je bil dovolj, da sva se s šerpo odločila za ponovni vzpon. Na dvojki se me je lotil pljučni edem, tako da sem začel jemati zdravila, celo noč prebedel v sede, da se mi stanje ni poslabšalo, vendar so mi sončno jutro in magični napitki, ki mi jih je pripravljal šerpa, povrnili moči, tako da sva nadaljevala proti ledeni trojki. Del vzpona od prvega do tretjega tabora je precej skalnat in poledenel, navpični naklon pa zahteva spuščanje z osmico. Druge rotacije se bom spominjal po naporu, ki mi je zaradi višinske bolezni izpil zadnje atome moči.

V bazi sem se po nekaj dneh postavil na noge in spet je bilo vse po starem. Prišel je dan, ko so si sicer recipročne vremenske napovedi postale relativno podobne in so napovedovale brezvetrje z občasnim sneženjem. Čas je bil za vzpon na vrh. Vzpenjali smo se postopoma in prespali v vsakem višinskem taboru, razen v četrtem, kjer smo počivali nekaj ur, ki so bile zaradi hudega sneženja še precej depresivne in niso obetale pogojev za odhod na vrh. Ob devetih zvečer se je nepričakovano zjasnilo in ob desetih zvečer smo se v družbi zvezd odpravili proti vrhu. ''Steklenični vrat'' in zloglasno ''Traverso'' smo preplezali v temi in popolnoma leden vršni greben dosegli ob svitu. Ledena podlaga se je hitro spremenila v snežno bariero in do vrha smo še štiri ure gazili v meter novega snega. Ponovno se je izkazalo, da je v slogi moč – in le tako velika skupina je lahko nad osem tisoč metri premagala tako oviro. Na vsakih pet metrov smo se menjavali v ospredju in jeklenke s kisikom odprli do konca. Ob osmih zjutraj 21. julija smo prišli na vrh – s praznimi zalogami kisika in hrane, v brezvetrju in relativno toplem vremenu, vendar poplačani za vse, kar smo pustili za seboj. Lahko smo sneli rokavice in kape, izpraznili baterije v kamerah in doživeli vrh na veličasten, sončen način, ki ga z besedami nikoli ne bom znal pravilno opisati.«

Kako je bilo stati na vrhu, kaj vam bo najbolj ostalo v spominu?

»Na vrhu sem se slikal s fotografijo svoje družine in jo, kot sem storil že na Everestu, zakopal v sneg.«

K2 ste opisali kot veliko zahtevnejšega kot Everest.

»K2 je zelo odročna gora. Baznega tabora ni mogoče doseči v treh dneh ali celo z avtomobilom kot na Everestu. Vremenske razmere so v Karakorumu mnogo slabše, več je padavin, vreme pa se hitreje spreminja. Vzpon je tehnično neprimerljivo bolj zahteven, več je nevarnosti padajočega ledu, kamenja, serakov in proženja plazov. Papirologija je še zahtevnejša, dovoljenja pa so dražja.«

Ste šele četrti Slovenec, ki se mu je uspelo povzpeti na K2. Kakšni so odzivi v slovenski alpinistični javnosti in kako sami občutite ta uspeh?

»Ob tej priložnosti bi se zahvalil Tonetu Škarji, Iztoku Tomazinu in Tomažu Jakofčiču, ki so mi poslali čestitko in bodo vedno slovenske alpinistične legende. Prav tako bi se zahvalil županu Radovljice za podeljeno plaketo občine in vsem, ki so ga ob tej odločitvi podprli. Hvala tudi vsem, ki so me v mislih spremljali na mojem potovanju, in vsem mojim pacientom, ki so me potrpežljivo čakali doma. Upam, da bo razmišljanje v naši občini vedno tako športno in avanturistično usmerjeno. K2 bo vedno eden najlepših spominov, žal mi je samo, da na take avanture ne morem peljati svoje družine. Pomeni mi potrditev fizične in psihične pripravljenosti in budi upanje, da se lotim še kakšne ''neumnosti''. Vesel sem, da s svojim dejanjem v dobro voljo spravim tudi prijatelje in vse ljudi, ki si želijo hoditi po hribih, pa morda nimajo take sreče, kot je, vsaj do sedaj, spremljala mene.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 11°

delno oblačno
vlažnost: 66 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

1/18

petek

6/15

sobota

0/17

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

IZLETI / Kranj, 15. marec 2024

Pohodna Andaluzija

OBVESTILA / Lesce, 15. marec 2024

Letna skupščina TD Lesce

PRIREDITVE / Žiri, 15. marec 2024

Goropeke v času vojne in revolucije

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 15. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 16. marec 2024

Muzikal Kekec

PRIREDITVE / Cerklje, 16. marec 2024

Cerklje smučamo – pokal občine 2024

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 16. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Goriče, 16. marec 2024

Preventivne meritve

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.