Po pomoč so prihajali od vsepovsod

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota. 16. junij 2018 / 11:08  

Zdravilka, 1. del

Z Aniko sva se spoznali pred več kot petnajstimi leti. Nekoč sem jo povabila na radio. A ne zato, da bi verjela v to, kar je počela, temveč zato, ker sem na njen račun slišala veliko pozitivnih zgodb. To je bil čas, ko so bili bioenergetiki sila popularni. Podobno, kot so danes tisti, ki znajo poskrbeti za vaš tako imenovani notranji mir.

Nikoli ne bom pozabila: ko je prišla, mi ni stisnila roke, ampak me je prijela za levi komolec. Ob dotiku je malo zapeklo, »sled« njene dlani pa se je poznala še več kot teden dni. Ni bila prva, ki je to storila, na podoben način so se »spopadali« z mojo nejevero tudi nekateri drugi pred njo.

Pa bi nanjo pozabila, če ne bi čisto slučajno trčili skupaj na nekem srečanju žensk, ki so preživele raka dojke. Zaklepetali sva se, potem pa sem jo odpeljala še domov. Po spletu okoliščin sem lahko prisluhnila eni bolj zanimivih družinskih zgodb, ki pričajo o tem, kako se lahko premnoge stvari, ne da bi mi to želeli, prenašajo iz roda v rod.

Anika je od tretjega meseca naprej (rojena je bila leta 1939) živela pri rejnikih. O tem, kako se je tudi ona znašla med kopico devetih domačih otrok, se pri hiši niso nikoli pogovarjali. Do nje so se obnašali, kot bi ne bila tujka in pritepenka.

»Sumim, da zato, ker je bil rejnik verjetno moj oče. Mama me je, ko me je rodila, pustila na pragu in izginila. Malo sem mu bila res podobna, a ne toliko, da bi lahko na podlagi te podobnosti zahtevala kakšne dodatne pravice ali ugodnosti. Pa saj mi tudi ni bilo treba! Z menoj so zelo lepo ravnali. Po osnovnem šolanju so mi tudi omogočili, da sem se izučila za šiviljo, četudi tega poklica nisem nikoli z veseljem opravljala.

Pri šestnajstih letih me je ''brat'' nagovoril, da greva v brigado. Razložil mi je, da bomo kopali jarke za vodovod le nekaj ur na dan, ostali čas pa se bomo zabavali, peli, plesali. Bila sem zelo radoživa, polna energije! Ko sem zaslišala besedo ples, sem se že odločila! Kot bi bilo včeraj, se spominjam, da so fante namestili pod šotori, nas, dekleta, pa so razporedili po domovih. Ker nas je bilo malo, to ni bilo težko. Mene so ukazali, naj poiščem neko Zinko. Hoja do njene stare kočure, ki je dobesedno visela v strmem bregu, je bila mukotrpna. Nekajkrat sem celo zašla, tako da sem prispela do cilja šele pod večer. Ženska, ki me je pričakala na pragu, je bila manjše rasti, rečeno po domače: bila je širša, kot daljša. Verjetno sem čisto nehote s pogledom oplazila njene mogočne prsi, kajti potem je začela, ne da bi jo prosila, ne da bi ona sploh vedela, kdo sem, pripovedovati zgodbe o moških, ki so na teh prsih našli zdravilen ''počitek'' in uteho. Iskali so ga predvsem tisti moški, ki so imeli doma preveč jezikavo ženo. Z odprtimi usti, zasopla in lačna sem stala pred njo in čakala, da neha govoriti. Zdelo se mi je čisto nemogoče, da bi se tuja ženska lahko tako po domače obnašala do mene.

Potem sva se usedli v njeno črno kuhinjo, kjer je bilo temno tudi ob belem dnevu. Ni bilo čisto nobene vtičnice niti luči (krožnika), ki bi na vrvici visela s stropa. Z umazano kuhinjsko krpo je pobrisala klop in mizo, potem je stopila pred hišo, kjer je iz pipe v škaf curljala voda, krpo splaknila, jo ožela in se spet vrnila v kuhinjo. Iz obtolčene sklede je potegnila kavno skodelico, jo z že omenjeno krpo pobrisala, potem pa mi je vanjo nalila kavo (cikorijo), ki jo je skuhala nekje zunaj. Ko je to storila, si je slekla enega od predpasnikov, se usedla, si prekrižala roke na trebuhu in dejala: ''Sedaj pa lahko začneva!''

Na mizo je vrgla karte ter mi začela ''šlogati''. Šele kasneje, ko sem prišla k sebi in sem ji razložila, kdo sem, je tudi sama ugotovila, da se je zmotila. Nisem bila njena stranka, ki bi ji prinesla za dobro ''šloganje'' kakšen dinar, temveč gostja, za katero bo morala skrbeti tri tedne. Ker je imela samo eno posteljo, se je z blazino preselila na klop za pečjo, da bom lahko jaz spala kot kraljica. Vode v hiši ni bilo, elektrika je prav tako bila na ''tri pa pol''. Vsako jutro, preden sem se spustila v dolino, mi je skuhala močnik. Mleko je bilo kozje. Iz njega je delala prav posebno skuto, ki jo je rahlo posolila. Ob nedeljah jo je žličko dodala vžvrkljanemu jajcu, okus je bil božanski! Ko sem se zvečer utrujena vračal k njej, sem ji prinašala kruh. Ko je zagledala ''šnitko'', so se ji oči zasvetile od veselja. Reva ni imela denarja, da bi si ga sama kupovala!

Dnevi so tekli, zelo sva se zbližali, veliko sva se pogovarjali. Če sem lahko iskrena – raje sem bila z njo, kot da bi v taboru norela na plesišču s fanti, ki so popili preveč domačega žganja. Zinka mi je prirasla k srcu, njene zgodbe pa sploh.

Šokiralo me je, ko sem ugotovila, da sta najini usodi zelo podobni. Skoraj preveč podobni. Nekega nedeljskega popoldneva, ko smo bili tudi udarniki prosti, se mi je še malo bolj razkrila. Izvedela sem, da tudi ona ne ve, kdo je njena mama. Potem pa je nadaljevala: ''Rodila me je v hlevu, me tam tudi pustila in izginila. Pravili so, da je morala biti iz premožne družine. Edina stvar, ki je ostala za njo, so bile s čipkami obrobljene spodnjice. Še danes jih hranim, četudi jih nisem nikoli oblekla. Nekdo me je odnesel k Mihaeli, ki je živela v starem, dotrajanemu svinjaku. Položila me je v vdolbino na zapečku. Menda sem neštetokrat padla na tla, nekajkrat sem bila potem tudi v nezavesti zaradi udarca v glavo. Nihče se ni dosti žrl, četudi bi me pobralo. Kot otrok sem v sami srajčki lazila po kotih, pobirala pajke, ščurke in drug mrčes ter jih sproti jedla. Nihče me ni učil govoriti, nihče me ni učil hoditi. Na noge sem se postavila šele pri štirih letih. Mihaela je v vasi skrbela za zdravje živine in ljudi. Čez dan je nikoli ni bilo doma. Če ni bila pri živini, je nabirala zelišča. Peč jih je bila zmeraj polna!

Najbolj pomembne stranke so prihajale zvečer ali celo sredi noči. Zanje sem bila smet, 'senti' so mi rekli. Ko sem bila malo večja, me je Mihaela ob vsakem obisku, četudi sem že spala, nagnala ven, za svinjak. Nikoli nisem smela vedeti, kdo je iskal njeno pomoč. Niti zakaj. Ljudje so ji prinašali stekleničke s svojim urinom, ki ga je tudi okušala. Iz barve in okusa je potem sklepala, kakšno bolezen kdo od obiskovalcev nosi v sebi.

Pozneje, ko je že umrla, so mi tudi pripovedovali, da je varila posebne napitke iz šmarnice in jesenskega podleska. Samo kapljica ali dve sta zadoščali, da je tisti, ki jih je zaužil, tudi umrl. Dokazati ji niso mogli nič, saj je bil edini, ki je preverjal takšne in drugačne smrti, cerkveni ključar. K nosnicam je prislonil zrcalce, in če se je orosilo, potem je bil človek še živ, če se ni, pa so ga zagrebli.

V cerkev, k maši naju župnik ni pustil. Dolgo časa nisem niti slutila, od kod izvira njegova sovražnost. Menda je vedel za nekaj nesrečnih žensk, ki so z Mihaelinimi zvarki umorile lastne otroke …''

(Nadaljevanje prihodnjič)