Poroka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. marec 2018 / 12:07  

Ankica in njenih tristo sorodnikov, 2. del

»Kljub temu da Carice nikoli nismo videli slabe volje, se je nekega dne obesila. Truplo je našel njen desetletni sin. Ne morem povedati, kako je začel tuliti, in to sredi noči! Potem pa je župnik ukazal, naj zanj poskrbi moj oče. Ni nam bilo lahko. Fant je bil nevzgojen in nas, dekleta, je zalezoval noč in dan. A ga je oče s palico toliko časa ''vzgajal'', da ga je zlomil. Po tistem je pridno delal na polju in tudi v hlevu je bil uporaben.«

Ankičino pripovedovanje je pravzaprav nizanje kratkih zgodb. Iz vsake bi lahko nastala knjiga, morda celo film. Pravi, da ohranja v spominu samo tiste reči, ki ''štrlijo ven''.

»Ko se je začela vojna, sem bila stara dvanajst let. V našo vas so prihajali tudi nemški vojaki. Nekateri so bili zelo zali in so jih imela dekleta kar rada. Pri sosedovih so se večkrat ustavljali in skupaj z domačimi tudi prepevali. Nemci so jim kot prvim na vasi napeljali tudi elektriko. Spomnim se enega od njih, ki je nas, otroke, potem peljal do stikala in do žarnice ter nam nekaj razlagal, pa ga nismo razumeli. Kasneje so nam pojasnili, da je govoril o tem, kako nevarna je lahko elektrika. V razredu smo imeli na vratih obešen hitlerjugend plakat. Na njem je bil deček, oblečen v kratke hlače, srajco, kravato in dokolenke. Moji lasje so bili zmeraj skuštrani in neumiti, njegovi pa lepo počesani na prečko. Nekoč, ko smo se vračali z ohceti, smo doživeli nekaj strašnega. Oče je šel prvi v vrsti in nam svetil pot z bencinsko svetilko. Kar naenkrat smo zaslišali streljanje. Drug za drugim smo se zakotalili pod cesto tik nad vodo in tiščali glavo k tlom. Mama je po tihem molila. Nekdo je iz zasede ubil prav tistega nemškega vojaka, ki je nam, otrokom, tako prijazno razlagal, kako smrtno nevarna je lahko elektrika. Morilci so se še po vojni hvalili s tem umorom, a smo tisti, ki smo vojaka poznali, vedeli, da ni bilo prav, kar so storili.

Po vojni so še neaktivirane bombe ležale vse križem. Ata je nam, otrokom, tisočkrat zabičal, naj se jih ne dotikamo, ko peljemo živino na pašo. Mlajši brat Ciril ga ni poslušal. S prijatelji so nekje staknili čelade, kape, plinske maske, orodje za čiščenje pušk in tudi bombo. Eksplodirala mu je v roki. Dva njegova prijatelja sta oslepela, trije pa so ostali brez roke in prstov. Cirila sem imela zelo rada. Še danes žalujem za njim. Bil je dober fant, le preveč radoveden in objesten.

Ker je bilo v naši hiši veliko otrok, smo se kopali le enkrat na mesec. Po pitno vodo smo hodili k studencu vse do leta 1955, ko smo dobili vodovod. Sestre smo se kopale posebej, bratje pa posebej. Mama je segrela vodo v peči, potem pa jo je zlila v korito na dvorišču, v katerem se je napajala živina. V korito smo zlezle oblečene in se po najboljših močeh umile po rokah in nogah. Drugje ne, ker se dekleta ''tam'' nismo smele dotikati. Z vodo, ki je bila skoraj črna od naše umazanije, smo potem poškropili po dvorišču, da se ne bi dvigoval prah. Pozimi se nismo nikoli umivali.

Ogenj v zidanem štedilniku je zmeraj gorel. Poleti in pozimi. Stranišče smo imeli pet metrov stran od hiše. Včasih je dal župnik očetu kakšen star časopis. To je bil za nas praznik. Brisanje s slamo ni bilo opravilo, s katerim bi se hvalili. Še nekaj moram povedati: ko sem že toliko zrasla, da sem bila mamine velikosti, mi je včasih posodila hubertus (plašč). Običajno sta ga nosila z očetom, da sta ga posodila tudi meni, mi je bilo v veliko čast.

Leta 1950, ko sem bila stara že dvaindvajset let, sem se še zmeraj počutila kot otrok. Potem pa je mama kar naenkrat umrla. Najprej je hujšala in hujšala, a je bilo očetu škoda denarja, da bi jo peljal k pravemu zdravniku. Enega smo sicer imeli v bližnji vasi, a je bil kar naprej pijan kot čep. Ata ni mogel doumeti, da je ni več, ko jo je zjutraj našel mrtvo. Ker so starejši bratje in sestre že šli od doma, sem jaz postala mama. Včasih me je ata vzel tudi k sebi v posteljo, da sem grela njegove stare kosti. A tega, kar je še počel, ne bom omenjala.

Spomnim se, da sta najmlajši sestrici prinesli iz šole gliste. Šla sem v lekarno po tako imenovane turenčke, to so bili rožnato-beli zdravilni bomboni. Ker so bili sladki, so jih pomagali pojesti tudi tisti, ki glist niso imeli. Ena od mlajših sestric jih je nekoč ''nasrala'' polno kahlo. Bile so dolge in debele gliste.

Bila sem stara že trideset let, ko sem bila še zmeraj samska in brez fanta. Najmlajša sestra je sanjala, da se bo izučila za tipkarico. Oče, ki je bil sicer star šele sedemdeset, je postajal iz dneva v dan bolj siten in senilen. Dobili smo tudi novega župnika, ki ga je že prvi dan, ko je nastopil službo, postavil pred vrata. Če sem želela preživeti, sem morala iti v službo. Tam sem drugi dan spoznala Lojzija, ki je bil strojni ključavničar. Za tiste čase so bili takšni, ki so imeli poklic, pravi gospodje. Nekoč je stopil k meni in me kar naravnost vprašal, ali sem še nedolžna. Zardela sem in gledala v tla, tako me je bilo sram. Nato je pokritiziral ostala dekleta. Dejal je, da mu niso všeč, ker se ga rade napijejo in potem nastavljajo vse križem. Začela sva hoditi, in četudi sem bila od njega skoraj šest let starejša, mu ni bilo mar. Imel me je zelo rad in čez pol leta sva se poročila. Ker ni želel, da bi njegova žena hodila v službo, sem ostala doma. ''Kaj naj počnem štiriindvajset ur na dan?'' sem protestirala. A me je le objel in stisnil k sebi ter mi zašepetal na uho, da bo zadovoljen že, če ga bom čakala. Ko je odšel v službo, se je v kuhinjo prislinil ata ter me začel nadlegovati, češ da me tudi on potrebuje. Zagrozila sem mu, da ga bom ubila, če se mi še enkrat približa. A kaj, ko je v eni uri na moje besede že zdavnaj pozabil!

V dobrih petih letih sem rodila pet otrok, štiri doma, zadnjega v porodnišnici. Kljub temu da sem osmim bratom in sestram bila druga mama, se nihče ni hotel odzvati klicu na pomoč. Očeta sem morala vse do smrti negovati in prenašati sama. Ni bilo lahko, ker je bil vedno bolj nasilen do mene. Počasi se je začela ohlajati tudi moževa ljubezen. Spoznal je eno, ki je bila še nedolžna, in začel zahajati k njej. Zaplodil ji je tudi dva otroka, za katera je moral plačevati. Ko so v prizidku šole odprli vrtec, sem šla spet v službo. Sanjala sem o tem, da se bodo moji otroci šolali in bili v življenju bolj uspešni, kot sem bila jaz. Z možem sva uradno še zmeraj živela skupaj, zaradi otrok, se razume. Moram reči, da ni bil slab do njih, tudi tepel jih ni, hvala Bogu. Ko si je kupil lado, so se ženske kar lepile nanj. Vsaka se je želela peljati. Ko je bil mož starejši, se je pogosto hvali, da ga je ''tista reč'' med nogami kakšen dan tako bolela, ker je moral tolikim ženskam ''ustreči'' zadaj, v prtljažniku. Morda se je samo hvalil, morda je bilo res, ne vem. Vem pa, da se je ženskam ob kakšnem osmem marcu, ko so se ga malo napile, čisto utrgalo.«

Ko je pred leti njen sin, tisti, ki je zdravnik, zbral vse sorodnike, jih je prišlo več kot tristo. Z mnogimi sestrami in brati se je Ankica srečala prvič po tistem, ko so odšli od doma. A je pregovor ''stran od oči, stran od srca'' obveljal tudi na tem srečanju. Ker si niso imeli več kot toliko povedati, so se razšli, ne da bi si obljubili, da se še kdaj snidejo.

(Konec)