Ne vem, kaj bo jutri

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. september 2017 / 16:36  

Katja

Zadnje čase se vedno pogosteje pogovarjamo tudi o demenci, še eni tabu temi našega časa. Katja ima z njo osebne, zelo bridke izkušnje. Danes je stara dobrih trideset let, na smrt jo je strah štiridesetega rojstnega dne. Toliko sta bili stari babica in kasneje mama, ko sta zboleli.

»Babica je umrla, ko sem bila stara komaj kakšno leto. Četudi je bila še zelo mlada, jo je uničila in dotolkla demenca. Mama je skrbela zanjo od svojega šestnajstega leta naprej. Vmes je tudi zanosila, najprej se je rodil brat, čez kakšno leto še jaz. Oče je bil ''luftar'', sanjač, hodil je po svojih poteh in si ni dal vzeti svobode. Veliko je tudi pil. Spominjam se, kako sem ga nekoč zalotila, ko se je s kladivom lotil mojega hranilnika. Jokala sem, on pa je mirno spravil v žep kovance, ki so se raztresli po mizi. Mama se je stisnila k njemu in mu rekla: ''Ko boš lahko, pa spet pridi.'' In tako je v naše življenje prihajal in odhajal. Njegova neodgovornost se mi je zdela nekaj čisto samo po sebi umevnega.

Mama je bila vsestranska. Najprej je želela postati krajinska arhitektka, a se je morala zaradi babičine bolezni odpovedati svojim sanjam. Postala je šefica neke cvetličarne, ki je bila prav zaradi njene inovativnosti znana daleč naokoli. Še onstran meje so jo poznali in prihajali po aranžirano cvetje in po nasvete. Z bratom sva imela lepo otroštvo: hodili smo na morje, smučanje, z mamo sva celo igrali v domači gledališki skupini.

Na vsakem koraku sem čutila njeno ljubezen. Žal pa je naredila pri vzgoji eno veliko napako: nekako me je prepričala, da so moški, četudi so največje barabe, prav tako vredni ženske ljubezni.

Bila sem zelo ambiciozna, vztrajna, že pri triindvajsetih sem diplomirala na fakulteti. Vsi, ki so me poznali, bi dali roko v ogenj, da bom s svojimi sposobnostmi prej ali slej osvojila svet. Žal so se krepko zmotili. Na brucovanju sem spoznala Žareta, doma iz zelo ugledne družine. Bila sem vzhičena in ponosna, da se je takšen tip sploh hotel pogovarjati z menoj. Očaral me je s svojo razgledanostjo, znanjem, očarljivostjo. Ni mu bilo težko, da me zapelje, saj sem mu od prvega trenutka jedla iz roke. Mama ga že na začetku začuda ni marala. ''Ta fant te ne ceni in te nima rad,'' mi je govorila. Očitala sem ji, da je krivična, saj se mi je zdelo, da je Žare izrezan oči. Zelo sem bila jezna nanjo, čeprav sem kasneje spoznala, da je imela prav. Ker se nisem gibala v njegovih krogih, tudi nisem vedela, da je istočasno obiskoval še druge ženske. Zlasti precej starejše. Po spletu naključij sem spoznala eno od njih: v času, ko je še študiral, jih je ona imela 64. Ker sem bila že noseča, sem mu grehe nekako odpustila. Podobno kot je mama odpustila očetu njegovo pijančevanje in večmesečne izostanke. Četudi je bil nepoboljšljiv ženskar, je lepo poskrbel za najino hčerko. Njegovi so mi odstopili enosobno stanovanje, pri notarju pa sem morala potem podpisati pogodbo, s katero sem se v imenu otroka odpovedala vsakršnemu dedovanju. Kljub temu je Žare plačeval za hčerko, ne da bi njegovi zato vedeli. Moram pa reči, da toliko oholosti, vzvišenosti in nadutosti, kot sem jo doživela v njegovi družini, svet še ni videl. Morda sem prav zaradi sicer zelo redkih stikov z njimi razumela, zakaj je Žare iskal uteho pri starih babnicah.

Ko je šla Maša v prvi razred, se mi je prvič zazdelo, da je z mamo nekaj narobe. V bistvu ni bilo nič otipljivega, le občutek, da ni vse tako, kot bi moralo biti, me je strašil, ko sem mislila nanjo. Kadar sem jo obiskala, je postala zelo razdražljiva. Povzdigovala je glas, kar ni bilo v njeni navadi. Nekoč je za prazen nič Maši prisolila krepko klofuto. Ko se je zavedela, kaj je storila, je padla pred njo na koleno in jo med neutolažljivim jokom stiskala k sebi. Enkrat sredi tedna se je spomnila, da jo moram nujno obiskati, da mi bo nekaj povedala. V službi smo bili ravno sredi mednarodnega projekta, komaj sem si izborila dve uri, da sem lahko sedla v avto in se odpeljala domov. Ko sem prišla, sem naletela na zaklenjena vrata. Ni je bilo! Odhitela sem v cvetličarno, ker me je postalo strah, da se ji je kaj zgodilo. Začudeno je strmela vame – zdela sem se ji malo trčena. Trdila je, da se mi je sanjalo, da ona sploh govorila ni z menoj.

Poklicala sem brata in ga prosila, naj jo pelje k zdravniku. Upala sem, da bo njega upoštevala, če že mene ni. A sem doživela hladen tuš. Začel me je zmerjati in kričati name. Bil je prepričan, da želim mamo ponižati in jo onemogočiti iz osebnih, zelo sebičnih namenov, ker noče sprejeti mojega partnerja v družino. Globoko me je užalil, zato sem ga poslala v tri krasne. Mama je o mojih napadih nanjo potem pripovedovala tudi svojim prijateljicam. Bila sem deležna obsojanj in grdih pogledov.

Na nikogar se nisem mogla nasloniti. Maša je bila še premajhna, prijateljic nisem imela, moškega prav tako ne. Žare ni štel, ker njega ni brigalo drugega kot on sam.

Kakšne tri mesece kasneje me pokliče ena od njenih sodelavk. Mama je sicer prišla v službo, a s polno torbo knjig o krajinski arhitekturi, ki jih je hranila še iz mladosti. Sodelavke je hotela na vsak način prepričati, da je cvetličarna fakulteta, one pa so študentke, ki čakajo, da vstopi v predavalnico predavatelj. Menda je bilo vzdušje v cvetličarni tako strašljivo, da so istočasno poklicale tudi zdravnika. Mamo smo odpeljali v bolnišnico na pregled. A se je, zanimivo, med potjo že ''predramila'' in nas vsa začudena spraševala, kaj se dogaja, kaj je narobe.

Zdravniki so potrdili, kar sem že lep čas vedela: mama je hudo bolna. Brat, ki je bil nanjo še veliko bolj navezan kot jaz, se je sesul. Ni mogel verjeti, da ženska, ki je bila najin pokončni steber, ki sva se ga lahko oprijela, ko sva potrebovala pomoč, sesuva vase. Kakšno leto po tem dogodku je še nekako šlo. ''Odklopi'' so bili še bolj redki. Večino časa pa je bilo tako, kot da je vse v najlepšem redu. Njena bolezen, ki je hitro napredovala, se je vedno bolj kazala kot izgubljanje v času. Nič več je ni zanimalo kuhanje, še aranžiranje cvetlic ne. Vedno bolj je postajala odvisna od nas, ki smo jo obkrožali.

Z bratom, ki se je z družino preselil domov, sva nemočno gledala, kako, četudi fizično prisotna, izgineva pred nama. Na smrt sva se bala vsakega novega dne. Ob božiču je mama obležala. Hrana je ni več zanimala. Z bratom pa se je pogovarjala, kot bi bil njen mož. Včasih ga je silila, naj skupaj z njo obuja spomine na dan, ko sta se spoznala. V nepovezanih stavkih je pripovedovala, kako sta se stiskala za osnovno šolo, v kateri je potekala gledališka predstava, v kateri je nastopala. Govorila je o podrobnostih, ki so brata vsakič znova pahnile v globoko žalost. Nekako sva razbrala, da je najinega plašurskega očeta prenašala ob sebi zgolj zaradi seksa. Pa ker je bil njen prvi moški.

Ko sem prisedla k njej, je gledala skozme ali pa me je božala po roki. Govorila mi je: ''Moja ljuba deklica, kako lepa rožnata lička imaš …'' Srce mi je jokalo, ko sem se spraševala, kje je tista mama, ki je bila vedno moj steber. Nikoli se ni čustveno zlomila. Niti enkrat je nisem videla jokati. Zdelo se mi je, kot da sedim na pogrebu. Bala sem se pogovora z zdravnikom, ki mi je potem predlagal, naj ji vstavimo stomo, da ne bo od lakote umrla. Na smrt pa me je tudi strah, tega, da bi bolezen že jutri doletela mene. Četudi sem danes še mlada, polna življenja, lahko zlo že tli nekje v glavi in čaka, da se sproži …«

(Konec)