Čas je, da začnemo sprejemati različnost

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: / ponedeljek, 21. avgust 2017 / 21:17  

Jurij Marussig je učitelj fizike, tehnike, je pesnik, pisatelj, v zadnjih letih pa se je najbolj posvetil inkluzivni pedagogiki, delu z otroki s posebnimi potrebami. »Da bo inkluzija lahko v polnosti zaživela, je treba korenito spremeniti šolski sistem,« pravi.

Jurij Marussig živi v Verju v občini Medvode. Tokrat ga predstavljamo kot inkluzivnega pedagoga. Temu področju, po katerem ga domača javnost morda še najmanj pozna, se v zadnjih letih najbolj posveča. Zaključuje doktorat iz inkluzivne pedagogike, natančneje iz prilagoditev fizikalnih eksperimentov slepim in slabovidnim učencem s ciljem, da bo tudi njim omogočeno dosegati učne cilje redne osnovne šole. Prizadeva si za boljšo inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v šolski sistem, v družbo na splošno. Je zagovornik korenitih sprememb v šolskem sistemu.

Njegova življenjska pot je pravzaprav pot izobraževanja. Študentska leta je začel na fakulteti za elektrotehniko, a ugotovil, da to področje ni zanj, zato se je ob delu vpisal na pedagoško fakulteto in končal študij fizike in tehnike. Vmes je že poučeval, po koncu študija pa je dobil redno zaposlitev v OŠ Franceta Prešerna v Kranju. Leta 2010 se je vpisal na magistrski študij inkluzivne pedagogike v Koper. »Eno leto sem delal v šoli s prilagojenim programom v Litiji in spoznal, da je to zame velik izziv. To je specifično področje in za takšno delo mi je manjkalo znanj. Z otroki s posebnimi potrebami se srečujem tudi v osnovni šoli. Vedno več je otrok z odločbami, z različnimi težavami. Ne drži, da včasih teh težav ni bilo. Prav tako so bile, le znanj, da bi jih zaznali, nismo imeli. Sedaj jih zaznamo in s takšnimi otroki je treba čim prej začeti delati, jim omogočiti normalno šolanje, da pridejo do cilja, ki si ga želijo. Brez strokovne podpore pa je to težko. Cilj je, da bi tudi takšen otrok postal čim bolj samostojen, aktiven državljan. To bi bilo najbolje tudi za državo,« pravi Jurij Marussig. Po magisteriju je leta 2013 vpisal še doktorat, ki ga zaključuje. Dobil je zaposlitev kot asistent. Dela na fakulteti in tudi še v osnovni šoli.

O inkluziji je zadnje čase veliko slišati, vendar Marussig pravi, da je na papirju videti lepo, v praksi pa s svetlimi izjemami še zdaleč ne. »Družba in tudi šola otroke s posebnimi potrebami zelo težko sprejemata, ker je z njimi delo. V času študija sem spoznal specifike posebnih potreb in metode dela. Inkluzivni pedagog je poklic v okviru strokovne službe, ki pa ga imajo redke šole,« pove Marussig. Pravi, da inkluzija pomeni, da osebe s posebnimi potrebami živijo med nami. Zagovarja njihovo vključevanje v redne šole. »Inkluzivna družba je edini izhod iz nereda, ki ga imamo. Z inkluzijo vedno pridobimo vsi. Bo zaživela, a v drugačnem šolskem sistemu. Šolski sistem je treba temeljito spremeniti. Šola, kot jo imamo, je šola industrijske revolucije. Razredi so preveliki. V njem bi moralo biti največ petnajst otrok. Spremeniti bi se morala tudi vloga učitelja. Učitelj ni več vseved. Sedaj največ ve »google«. Učitelj mora biti v prvi vrsti navdihovalec, glavni motivator v razredu, sovoditelj učne ure. Te morajo biti raziskovalno zasnovane. Ko bi uvedli vse te spremembe, mora biti tu še učitelj, ki sprejema različnost otrok, pozna osnove dela z otroki s posebnimi potrebami, je učitelj s srcem, imeti mora empatijo, čutiti težavo, ki jo ima otrok. Omenil bi še ocenjevanje od 1 do 5, ki je preživeta stvar. Bistvo šole je, da so vsi otroci uspešni na svojih področjih, da najdemo njihove možnosti, da bodo uspeli. Le na ta način bodo samozavestni in šli v družbo,« pojasnjuje Marussig.

Zdi se, da bodo spremembe, kakršne zagovarja, težko izvedljive. »Sam jih zagotovo ne bom mogel narediti. Pogosto do njih pride s strani staršev. Tudi sam proces inkluzije so začeli starši. Želeli so, da se njihovi otroci s posebnimi potrebami vključijo v redno šolo. Čas je, da začnemo sprejemati različne ljudi, saj nismo vsi enaki. Potreben je preklop v glavah. Smo v družbi komunikacijske tehnologije, ne v času industrijske revolucije. Šola mora postati dinamična, otrokom se mora dogajati. Ponuditi jim je treba možnost kreativnega mišljenja,« zaključuje Marussig, ki si želi, da bi svoje znanje na področju inkluzivne pedagogike delil naprej: »Učim se zato, da dam naprej tisto, kar znam.« In ob tem pripravlja tudi že novo pravljico, nabralo pa se mu je tudi že kar nekaj poezije.