Medgeneracijski prenosi

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 12. julij 2017 / 22:23  

Pogosto slišimo ali pa sami opazimo, kako zelo smo podobni svojim prednikom. Hitreje opazimo zunanje znake, in še to prej pri drugih ljudeh: nekdo hodi podobno kot oče, se smeji kot mama, uporabljamo iste besede kot naši starši, drugi ima veke kot njegova mama, tretji momlja in hodi sključen kot oče … Starejši ljudje že ob dojenčku modrujejo, komu v širšem sorodstvu je podoben novi zemljan. S tem povedo, da se zunanje lastnosti človeka lahko selijo ne samo z očeta in matere na otroke, temveč tudi s prejšnjih, starejših rodov na mlajše. Večkrat slišimo: ta je pa točno tak kot njegov stari oče, kako je mogoče, da je tako zelo podoben stari mami, ki je že dvajset let v grobu. To pomeni, da naše zunanje lastnosti včasih preskočijo vsaj en rod. Običajno se s takimi ugotovitvami strinjamo, saj so dokazljive na prvi pogled. Govorimo o fizičnem videzu in vedenju ljudi.

Popolnoma isto je z našim notranjim svetom. Ta sicer ni fizično oprijemljiv, ga pa vsi vsak dan zelo konkretno okušamo preko razpoloženj, v katerih smo. Tudi zaradi neizgovorjenega notranjega sveta dobivamo dediščino svojih prednikov. Njihovo trpljenje, ki jim ga ni uspelo dati v besede, se prenaša iz roda v rod. Zato v naših krajih še danes opažamo grozljive posledice druge svetovne vojne, še vedno čutimo posledice pretepenih otrok, groze spolnih zlorab preprosto ne izginejo, otroci nikoli ne bodo pozabili staršev, ki so bili zaradi alkohola odsotni, nasilni, ne moremo pozabiti, da smo bili v družini na zadnjem mestu … Kaj se v teh primerih prenaša med generacijami? Gotovo ne snovi, iz katerih so naša telesa, niti ne slike ali spomini, ker jih preprosto v našem zavestnem spominu ni. Prenašajo se vzdušja, ki jih nosimo v sebi. Tako smo od svojih prednikov dobili npr. smrtne strahove pred preživetjem in osamljenostjo, velike količine sramu, ki se ustvarijo pri spolni zlorabi, čudne občutke krivde, da je z nami nekaj narobe, strahotne količine žalosti, ker jim ni uspelo predelati zgodnje smrti otrok … Kot kepa se ta naša notranja vzdušja valijo iz roda v rok, iz človeka na človeka – in to vse z namenom, da jih prepoznamo in začutimo v sebi, jih ubesedimo in jim odvzamemo rušilno, škodljivo moč. To je naša odgovornost in naša dediščina, ki jo izročamo potomcem. Ko bo nam uspelo govoriti o svojih strahovih, žalosti, razočaranjih …, bomo vsaj delno razbremenili svoje otroke. Večno nam bodo hvaležni, čeprav nam niti ne bodo znali točno opisati, kaj smo jim dali. Mi sami se odločamo, ali jim bomo dali (brez naše volje) nemir, ki je vedno sopotnik težkih čutenj in je delno moj, delno se je medgeneracijsko prenesel. Lahko pa jim damo mir, ki začne prihajati v nas, ko se soočimo s svojo notranjostjo. Narava nam je dala razum, da se odločamo v svojo korist in v korist potomcem.