Družina, ki ji ni bila dana sreča

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. junij 2017 / 16:13  

Anica, ki je izginila, 1. del

V tridesetih letih, kar poslušam bolj ali manj intimne zgodbe, se mi zdi, da se je marsikaj spremenilo. Vrednote, ki so veljale nekoč, nimajo danes nobenega pomena več. Tudi pregovor Celo svojo mater bi prodal za denar prihaja vedno bolj do veljave. Včasih me je strah mask, ki jih ljudje nosijo na obrazu. Drži, da se da z njimi zakriti marsikaj, a ne za zmeraj.

Tudi zakonca Zvone in Marija sta v življenju doživela marsikaj. Zvonetov pokojni ded se je boril na soški fronti, domov pa se je vrnil šele leta 1921. Kje je blodil toliko časa, ni nikoli povedal. Njegova žena je bila prepričana, da so ga ubili. Ker je kmetija pogrešala močne moške roke, si je izbrala Franca, malo mlajšega fanta iz okolice Ljubečne, v želji, da se po letu žalovanja z njim tudi poroči. V tem času se jima je rodila hčerka. Ravno so jo nesli h krstu, ko se na vratih – kot duh – prikaže ded.

»Lahko si le predstavljate, kako so ga bili veseli in ''veseli''. Nastala je zmeda, ki ji ni bilo videti ne konca ne kraja. Ded je rohnel in rogovilil, v silnem besu je nezvesto ženo hotel celo zadaviti. A je potem župnik s svojo umno in trezno besedo v hiši naredil red. Franca, ki je vložil vse prihranke v popravilo strehe, kupil je tudi nov voz in uredil kolovozno pot, pač niso mogli kar brcniti čez prag! Ko so se pomirili duhovi, sta se babica in Franc preselila v kaščo, ki sta jo malo preuredila, ded pa je z otroki ostal v hiši. Počasi sta se možaka navadila drug na drugega in čez leta se je zgodilo, da sta se ga kdaj tudi skupaj napila. Žal je babica pri šestdesetih umrla, tako da sta potem v kašči živela le še Franc in hčerka Elizabeta. Ta pa je potem po spletu naključij tudi podedovala kmetijo. Moja mama je na stara leta skrbela za deda. Ni bilo lahko, saj je bil zelo siten, bolan, tudi precej živčen. Ponoči se je zbujal, prepričan, da še zmeraj leži v kanalih na soški fronti, obdan s trupli prijateljev. Kadar je bilo najhuje, je vse noči prejokal. Sedem tet in stricev se je razkropilo po svetu, eden je odšel v Nemčijo in tam izginil, nobenega glasu nimamo o njem. Drugi se je odselil v Ameriko. Šele njegovi potomci so z nami, ki živimo v Sloveniji, pred leti navezali stike, a le zato, ker so jih zanimale korenine. Tudi letos nas bodo obiskali, a šele jeseni, saj uživajo na trgatvah,« je pripovedoval Zvone. Pri razlaganju povezav med svojim sorodstvom je poskušal biti čim bolj stvaren, ker se je v trenutkih nepazljivosti še sam mimogrede ''zaštrikal''.

Z Marijo imata tri hčerke. Z dvema ni bilo nobenih težav, starejša pa jima je že od otroštva naprej delala sive lase. Tam, kjer so se počele lumparije – tam je bila zmeraj zraven, sta rekla v en glas.

Anica je bila tudi edini otrok, ki ga je Marija leta 1958 rodila doma. To so bili za vso družinico težki časi. Zvone je delal na tri izmene, Marija pa je bila kuharica v delavski restavraciji. Denarja je bilo pri hiši, pravzaprav v zelo majhnem podstrešnem stanovanju, kjer je pihalo z vseh koncev, komaj kaj.

Marija pripoveduje: »Vode nisva imela, ponjo sem hodila v klet, tri nadstropje niže. Predstavljate si, kakšen napor je to bil – zlasti potem, ko sem bila noseča! Tudi elektrike, ki je bila napeljana od sosednjega bloka, je vsaj desetkrat na dan zmanjkalo. Kakor hitro sta bili prižgani več kot dve žarnici, smo že bili v temi. Včasih sem se na hitro umila kar v službi. Da bi se kdaj skopala cela?! Ni bilo misliti. Kje vendar?! Spominjam se, kako nemogoče težko je bilo, ko se je rodila Anica. Na svet je prijokala konec januarja, ko je bilo mrzlo kot na Antarktiki. Ves dan sva preležali v postelji, stiskala sem jo k sebi, ker sem se bala, da bi zmrznili. Moža ni bilo doma, ker je bil v službi, jaz pa sem bila še preveč slabotna, da bi lahko z otrokom v naročju opravila pot po nevarnih in strmih stopnicah. Niti pomisliti ne smem, kaj bi bilo, če za dojenčka ne bi sama imela dovolj mleka! Zaradi izčrpanosti in slabe hrane sem izgubila tri zobe. Bilo me je tako zelo sram pred Zvonetom, a je bil na srečo on bolj pameten kot jaz! Vseeno smo se nekako prebili do konca aprila, ko sem morala ponovno v službo. Nisva imela drugega izhoda, kot da otroka odneseva k Zvonetovi mami, da pazi nanjo. To ni bila lahka odločitev, saj je živela skoraj petdeset kilometrov stran, kar je pomenilo, da včasih nisem videla otroka tudi po ves mesec. Kljub temu da je imela na grbi še očeta, Zvonetovega deda, in je bila zelo živčna ženska, se mi zdi, da hčerki ni bila slaba varuška. Ni je tepla, pa tudi jesti je dobil otrok, kolikor je hotel. Le za kakšno ''crtanje'' ni imela posluha, jaz pa tudi ne. To odkrito priznam. Šele ko je šla Anica v prvi razred, sva jo ponovno vzela k sebi. Isto leto se je potem rodila še druga hči, tako da sem imela polne roke dela. Anica je bila svojeglav otrok, če je le mogla, mi je izmaknila denar, sedla na avtobus in se odpeljala k Zvonetovi mami. Prvič in drugič sva ji še pogledala skozi prste, tretjič pa sva jo kaznovala, kar ni bilo dobro. Otrok se je zaprl vase, govorila je le toliko, kot je bilo treba. Že ko je bila v višjih razredih osnovne šole, se je pogosto zgodilo, da je zvečer ni bilo domov. Priklatila se je šele potem, ko sva z možem zaklenila vhodna vrata. Če sva jo vprašala, kje je bila, je skomignila z rameni in naprej žvečila žvečilni gumi, kot da naju ni tam. Zvone jo je včasih oklofutal, a je bilo potem še slabše. Bila sva slepa in gluha, ko so nama govorili, da se nastavlja dedcem. Zdelo se mi je povsem nemogoče, da bi nedoraslo dekle počelo kaj takšnega. Nihče – ne v moji ne v njegovi družini – ni bil podvržen kurbariji. Pa je bila brihtna, le zelo samosvoja. Po osnovni šoli je šla delat, četudi so jo v šoli silili, naj se vpiše na gimnazijo. ''Hočem imeti svoj denar!'' je vztrajala toliko časa, da sva z Zvonetom popustila. A v službi ni zdržala dolgo. Menjala jih je kot spodnje hlače. Imela je dobrih sedemnajst let – najmlajša hči je šla ravno v prvi razred – ko mi pove, da je noseča. Da ne bo šla delat splava, ker si obeta, da bo lahko z otrokom poplačala nekaj svojih dolgov. Ne bom pozabila večera, ko mi je to povedala: v kuhinji sem delala srbsko solato, bilo mi je vroče, komaj sem dihala. Ko sem jo slišala in doumela pomen njenih besed, me je zmanjkalo. Telebnila sem po tleh, pa nisem omedlela, vsaj mislim, da ne, saj sem se vsega zavedala, kar se je potem še dogajalo. Stopila je čezme, mi zabrusila: ''Ti kar igraj, pička stara,« in odšla v svojo sobo. Zvonetu si nisem upala izdati vseh podrobnosti, saj bi jo ubil. Le to sem mu omenila, da je Anica noseča, a naj za božjo voljo ne kriči nanjo, ker bo še slabše. Res me je ubogal, kaj je pa hotel drugega?! Zadnji mesec nosečnosti se je Anica – tako je rekla – preselila k otrokovemu očetu. Oddahnilo se mi je, saj sem upala, da je že pozabila, da mi je grozila, da ga bo prodala.«

(Konec prihodnjič)

Skoraj sedem mesecev od nje ni bilo nobenega glasu. Potem pa se spet prikaže in prve besede, ki jih je izrekal, so bile:'A je pr tej bajt kej za žret?' Odprla je hladilnik in se- meni nič tebi nič- usedla za mizo in se najedla. Ko sem jo vprašala, kje ima otroka, je skomignila z rameni, da je pri očetu. Pa da bo tam tudi ostal. Življenje je nekaj časa teklo normalno. Tega sva bila z možem vesela predvsem zato, ker sva se bala, da bi se Aničinih čudnih navad in obnašanj ''nalezli'' tudi njeni mlajši sestri. A se to ni zgodilo. Bili sta zelo drugačni in- zanimivo- Aničin nenavadni način življenja ju sploh ni zanimal.''

Včasih jima je prinesla kakšno malenkost od ličila do zapestnic in podobne šare. Bili sta veseli in hvaležni, to pa je bilo tudi vse. Obe sta se kasneje tudi lepo poročili, danes imata obe družini, pridne otroke. z Anico pa so bili ves čas sami križi in težave. Najhuje je bilo, ko je kar izginila. Naj prijaviva policiji? Naj jo sama iščeva? Kaj, če se ji je kaj zgodilo? Če jo je kdo ubil? ''

Konec prihodnjič