Reševanje težav drugih

Besedilo: Nena Veber
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 4. maj 2017 / 07:43  

Ali ste že kdaj brez povabila pri prijateljih, znancih, začeli pospravljati njihovo stanovanje, vrt ali garažo? In to takrat, ko jih ni bilo doma? Ste preplezali vrtno ograjo, se napotili do hiše, z veliko truda odprli bolj ali manj trdno zaklenjena ali zaprta vrata? Mogoče je bilo celo kakšno okno na pol odprto in ste to razumeli kot dovoljenje, da vstopite in pospravite njihov nered?

Odkimavate in se čudite, kaj vas sploh sprašujem? Predvidevam, da je odgovor ne. Kar je tudi edino pravilno. Če nekaj znamo in zmoremo, še ne pomeni, da to tudi smemo. Brez dovoljenja ali povabila tistega, ki se ga to tiče, urejati njegove stvari. Če dobro pomislimo, velikokrat (ne)hote delamo prav to. Ne, ne pospravljamo hiš drugih. Čutimo se poklicani reševati njihove težave.

Ko je nekdo, ki nam je blizu, v težavah (vsaj nam se zdi tako), pričnemo deliti nasvete in pametovati, kako bi bilo najbolje nastalo situacijo rešiti. Ali pa jo namesto njega celo že začnemo urejati. Po možnosti hitro, da ne bo šlo še na slabše. Mu v začetku celo pozabimo povedati, kaj delamo, ker se nam tako zelo mudi. Da ja ne bo prepozno. Saj mu bomo povedali, takoj ko ga vidimo, ker zdaj je treba hitro ukrepati, da se stvar ne poslabša.

In ko naš bližnji izve, kaj vse smo že uredili namesto njega, ne da bi nas sploh prosil, se seveda razjezi. Kaj se sploh vtikamo, pa rešujemo stvari, ki so njegove? Tudi ko mu na dolgo in široko pojasnimo, da je tako najbolje, se ne umiri. Najbolje za koga? Ja, zanj, seveda, saj ima več kot očitno težave, ki jih ne zna rešiti, mi pa vidimo, kako in kaj bi bilo treba storiti.

Ste kdaj pomislili, da je tisto kar vidimo, samo naše dojemanje situacije? Mogoče jo pa on dojema in vidi iz svojega zornega kota popolnoma drugače? Zakaj mislimo, da imamo nujno prav? Kaj je sploh prav? Najbolj bistveno pri vsem pa je, od kod izvira naša potreba reševati težave drugih? Kaj s tem želimo doseči? Zase. Ja, zase, ni pomota. Ker to delamo zase in za zadovoljevanje svojih potreb, ne reševanje težav drugih. Četudi si mislimo in je n azunaj videti, da ni tako.

Vsak lahko reši le svoje težave. Naj se še tako trudimo in druge prepričujemo, kaj morajo storiti, se to ne bo zgodilo, dokler se sami ne odločijo tako. Ali začutijo, da želijo s svojim problemom nekaj narediti.

Nemalokrat vztrajamo v neki za nas na videz neugodni situaciji, ker nam to prinaša druge koristi, naj se sliši še tako čudno.

Drugim lahko pomagamo s svojim zgledom. Ko bodo videli, kako mi rešujemo težave (svoje, ne tuje!) jim bo naš zgled mogoče v pomoč, ko se bodo odločili reševati svoje. Sicer pa je tudi prav in naučimo se to sprejeti. Ko se naučimo delovati tako, smo zmagali. Nad svojim egom.

Najboljši test, ali to zmoremo, je pri svojih otrocih, partnerjih, osebah, ki so nam najbližje. Tam se najhitreje zapletemo in najtežje nam je ohraniti razdaljo in se ne vmešati. Ste kdaj pomislili, da z vmešavanjem v bistvu sporočamo, da jim ne zaupamo, da znajo in zmorejo. Bi radi svoje otroke res vzgojili v tako nesamostojne osebe, ki ne zmorejo brez vaše pomoči? Prepričana sem, da ne, saj vsak starš želi otroku dati največ, kar zna in zmore. Tisti zadnji največ je, da ga spusti. Da naredi sam po svoje. Kot verjame in zna najbolje. Ter na ta način tudi sporoči, da mu zaupa. Sprejmimo to odraščanje. Odrastimo tudi mi. Ne rešujmo težav drugih, najprej rešimo svoje. Bo bolje za vse.