Pri Štihlnovih je bilo zopet veselo

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 30. marec 2017 / 10:50  

Prejšnjo nedeljo sta zakonca Berce praznovala diamantno poroko. Praznovali so kar doma, saj imajo dovolj prostora. Seveda so obujali spomine na to, kako je bilo na dan poroke.

V soboto, 23. februarja 1957, se je vesela druščina z ženinom Štihlnovim Mihom peš podala iz Lajš v Selški dolini, kjer je Miha doma, po nevesto. Nevesta, Pščova Francka, je takrat živela še v Nemiljah. Z njimi so ves čas hodili tudi godci, Hlipov je igral trobento, Kosem klarinet, Blaže harmoniko, Mihov pa pumpardon. Ko so nevesto dobili, so se skupaj odpravili v Selca na cerkveno poroko in nato še v novi skupni dom v Lajše. Seveda tam nevesti niso takoj odprli vrat, ampak so jo skozi okno najprej sprašali. Ko je dokazala, da je prava za »ta mlado«, je lahko vstopila v hišo – in svatje za njo. Svatba se je lahko začela. Na poročno potovanje sta šla vsak po svoje, Franc za cel teden na Jelovico pripravljat drva, Francka pa v štalo. »Tako je to bilo,« sta razložila zakonca Berce.

Po šestdesetih letih se je marsikaj spremenilo in Štihlnova sta ponosna na svoje potomce. Imata tri hčerke, ki so šle zdoma, in sina, ki doma gospodari naprej. Imata tudi 12 vnukov in že deset pravnukov. Oba sta še aktivna, saj Francka rada pomaga v kuhinji. Solato vedno pripravi ona, ne glede na to, koliko gostov je pri hiši. Miha gre rad v Loko. Tudi šestkrat na teden se pelje, če je treba. Najbolj je vesel, ko se v Loki sreča s prijatelji. Možje zase pravijo, da so Amerikanci, saj jim gostilničar rezervira mizo vsakič, ko se dobijo. V ekipi je največ osem mož, in sicer zato, da gredo lahko vsi v en kombi, ko se peljejo na izlet. Vsako leto že pred novim letom se Bercetova odpravita tudi v Kranj. Pravita: »Je treba Gorenjski glas plačati, pa še kavo in darilo dobiva takrat.«

Sicer je pri Štihlnu v Lajšah gostilna že od leta 1895 pa vse do danes. Vmes je bila večkrat tudi zaprta, saj se je ni splačalo imeti odprte. Miha se spomni, da je gostilno zaprl, ko je prišel od vojakov, saj bi za davke plačal več, kot je prodal vina. Takrat je namreč oblast spodbujala samo državne go­stilne. »Ampak delal' smo pa glih tako,« še iskrivo do­da Miha. Sedaj je domačija registrirana kot kmečki turizem in imajo vrata odprta vsak konec tedna, predvsem za zaključene družbe. Tudi preteklo nedeljo je bilo tako, ko so se zbrali sorodniki in nazdravili zakoncema.

Tako gre tradicija Štihlnovih naprej in delo, ki sta ga in ga še opravljata Francka in Miha Berce, je obrodilo lepe sadove. Želimo jima, da bi jih čim dlje uživala.