Porajanje novega v nedrih starega

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 20. december 2016 / 12:16  

Fenomen božiča lahko dojemamo na dva načina, dobesedno ali v prenesenem pomenu. Kot jaslice ali kot metaforo. Jaslice ponazorijo sveto družino v betlehemskem hlevu. Ta prizor pa je tudi metafora za rojstvo novega v nedrih starega. In prav to je tisto, ki poganja razvoj človeštva.

Ko se je Jezus rodil, so le redki vedeli, kaj se je zgodilo, nihče pa tega ni razumel. Morda trije modri z Vzhoda, ki so se mu prišli poklonit. A kdo bi si mislil, da se je nekje na obrobju največjega imperija tistega časa rodil nekdo, ki bo ustanovil Cerkev, ta pa bo imperij osvojila in ga preživela za več kot poldrugo tisočletje. Rimski imperij je namreč propadel že pred letom 500. Cerkev, ki si je za svoj sedež izbrala prav Rim, pa živi še danes in je razširjena po vsem svetu. Če upoštevamo še dejstvo, da je krščanstvo postalo državna Cerkev že pod cesarjem Konstantinom, potem lahko zatrdimo, da rimski imperij pravzaprav sploh ni propadel. V ruševine se je sesul le kot politična in vojaška tvorba. V duhovnem smislu – kot metafora – pa je preživel vse metamorfoze tega sveta. Natančneje rečeno: tistega dela tega sveta, ki mu pravimo Zahod. Na Kitajskem, v Indiji in še kje, kjer živi največ ljudi na planetu, nima velike veljave.

Za Jezusa iz Nazareta je bilo rečeno, da je judovski kralj (INRI). In ta trditev je bila za njegovo zemeljsko življenje usodna, saj je z njo izzval takratno posvetno oblast, ta pa je bila iz Rima. In Poncij Pilat je z veseljem prepustil samooklicanega judovskega kralja Judom, da ga križajo, in si je nad to judovsko raboto umil roke. Osemnajst stoletij pozneje se je v Nemčiji rodil neki drugi mislec judovskega rodu, ki je razložil, kako se spreminja človeška družba. V nedrih starih oziroma privzetih »produkcijskih odnosov« se porajajo nove »produkcijske sile«, in ko za slednje okvir starih odnosov postane pretesen, ga razženejo in si odmerijo novega. Ta dialektika produkcijskih sil in produkcijskih odnosov je v osemdesetih letih 20. stoletja postala usodna tudi za imperij, ki se je imel za utelešenje evangelija po preroku Karlu Marxu (roj. 1818). Okosteneli družbeni okvir sovjetskega imperija je postal preozek za razvoj novih idej in tehnologij, s katerimi je razpolagal njegov tekmec na Zahodu. Danes pa se sprašujemo, ali se v nedrih neoliberalnega kapitalizma že porajajo ali pa so celo že na delu sile, katerim bo ta tip kapitalizma preozek okvir za njih prihodnji razvoj. Privilegirani en odstotek svetovne bogatije, ki ga populistično uspešno pooseblja tudi Donald Trump, želi za vsako ceno obdržati svoje privilegije, a protesti, ki se slišijo iz množice preostalih 99 odstotkov, so vse glasnejši.

Jezusovo delovanje se je začelo na Bližnjem vzhodu. Lep primer za ilustracijo gornjega razmišljanja pa imamo danes na Daljnem vzhodu. V obeh Korejah, denimo. V Južni lahko opazujemo primer visokotehnološke družbe v discipliniranem kapitalističnem okvirju. V Severni pa je visoka tehnologija omejena le na vojno dimenzijo, preostala družba pa je zaprta v okosteneli komunistični okvir. Tega drži pri življenju mogočna soseda Kitajska, ker ima pač tak interes. V Kitajski sami pa lahko opazujemo zanimiv poskus sožitja visoke tehnologije in enopartijske oblasti. Očitno si to dvoje ni tako navzkriž, saj za zdaj uspešno funkcionira.

Mogoče kdo poreče, da v teh rečeh – v fenomenu božiča oziroma rojstva novega v nedrih starega – ne gre samo za razmerja tehnologije in oblasti in kar je še takih zemeljskih reči. Jezusov dar temu svetu je bil predvsem njegov evangelij, ta pa je etično sporočilo, nauk, po katerem bi morali živeti. Podobna sporočila (blagovesti) vsebujejo tudi vse druge velike religije, in če bi se po njih ravnali, bi bilo na tem svetu lepše.

Potrpljenje je božja mast, a v družbenem in zasebnem življenju nastopijo razmere, v katerih ni več mogoče potrpeti. To je eno. Drugo je, da nastajajo tudi nove moralne situacije in vprašanja, v katerih stari nauki nimajo pravih odgovorov. Denimo v naših odnosih do naravnega okolja, do žive in nežive narave, zlasti do živali in rastlin. Ko so velike religije nastajale, teh problemov ni bilo, ljudi je bila malo, svet pa velik. Stari nauki (izjema je morda budizem) so učili, naj si človek svet, ki ga obdaja, podredi in od njega živi. Tako je tudi bilo. V zadnjih desetletjih pa se vse bolj kaže, da tako ne gre več. Brezobzirno izkoriščanje naravnega okolja, ki je tudi eden od pogojev za preživetje neoliberalnega kapitalizma, se je izkazalo za kontraproduktivno. Eno od najbolj nazornih sporočil, da je res tako, so podnebne spremembe. Ljudje moramo, če hočemo preživeti, radikalno spremeniti tudi svoj odnos do okolja in drugih živih bitij. Tradicionalno etično in religiozno učenje je zadevalo le odnose človeka do Boga in do drugih ljudi. Zdaj pa vidimo, da bi morali v območje etičnega in religioznega privzeti tudi naš odnos do narave. Svoj čas sem v nekem članku napisal, da potrebujemo ob desetih vsaj še enajsto zapoved.

V duhu gornjega razmišljanja so zasnovana tudi ta Snovanja. Po eni strani sporočajo, kako so Gorenjci doživljali in praznovali božič nekoč. Na drugi pa lahko preberemo pogovore z mladimi ustvarjalci, ki vsak po svoje poosebljajo nastajanje novega v nedrih starega. Novo se seveda ne uveljavlja le na področju kulture in umetnosti, še bolj morda na drugih področjih, zlasti na znanstvenem in tehnološkem …