Zakaj se je zalomilo

Justina je odraščala v širši družini, v kateri so bile same ženske. Moški so sicer prihajali, a so jo ob prvi priložnosti tudi popihali stran. Vsak odhod je v hiši pustil novo zalogo nezaupanja.

»Daleč v preteklost ne bom posegala, ker jo poznam le iz pripovedovanj, osredotočila se bom bolj na čase od svojega otroštva naprej,« mi je med pletenjem, ko so pletilke kar švigale sem in tja, pripovedovala sogovornica.

»Babica je imela dve hčerki: poleg moje mame še teto Karmen, ki je bila že od rojstva drugačna. Zato tudi ni obiskovala osnovne šole, kar je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja normalno. Enkrat samkrat so ji dovolili, da je šla z drugimi otroki s posebnimi potrebami v kolonijo. Ko se je vrnila, je bilo vse narobe. Med nogami jo je bolelo in peklo, ponoči se je prebujala iz spanja, kričala, ogrizla vsakega, ki jih je prišel blizu. Potem pa so babi prišle na ušesa novice, da so se okoli otrok muhali neki Italijani. Očitno je eden od njih spolno zlorabil tudi Karmen. Babica je, polna jeze in ogorčenja, odhitela do vodje in organizatorke tabora. Ko jo je vprašala, kje ima vest, da ni pazila na otroke, ji je ta odgovorila: 'Karmen je bila žal žrtev turizma. Proti temu pa ne morem nič!' Ali so te besede pomenile zgolj to, da je bilo turistom, ki so zapravljali lire po obali, dovoljeno vse? Nikoli nismo izvedeli. V hiši pa se je še bolj utrdilo prepričanje, da je svet zunaj njenih zidov nevaren, moškim pa ni mogoče zaupati.

Mami Mira, ki je bila precej mlajša od sestre, ki ji je bila pravzaprav polsestra, je zato že od otroštva naprej doma poslušala, kakšni prasci so moški, da bi jim bilo treba 'tisto reč' odrezati, ker z njo izkoriščajo uboge ženske. Kdo je bil njen oče, babica ni nikoli povedala. Ko je mami začela obiskovati prvi razred, je imela na sebi lepo oblekico, ker deklice hlač še niso nosile, ji je pa babica sešila posebne hlače iz džersija, ki jih je morala obleči pod njo. V hiši je nekako vladalo prepričanje, da če dobi na dekle piko kakšen pohotnež, jo bo zaradi teh hlač težje spolno izrabil. Veste, tudi včasih je bilo takšnih moških precej in ni res, da so bili vsi le 'pridni in pošteni'. Drugače kot danes je bilo le to, da so morali biti otroci po spolnih zlorabah tiho, podobno kot njihovi starši, če so slučajno izvedeli. Sramota je bila močnejša kot skrunjeno otrokovo telo.

Babica, ki je bila samohranilka, je sanjala o tem, da bo moja mama študirala, da ji bo izobrazba pomagala do dobrega imena. A s poklicem učiteljice ni bilo nič. Kmalu po maturi na pedagoški gimnaziji je skupina deklet pospremila svoje tri sošolce, ki so odhajali v vojsko. Verjetno so bili to zelo čustveni trenutki, saj je ob slovesu mami enemu od njih – 'ustregla'. Posledica, torej jaz, pa se je rodila čez dobrih osem mesecev. Mamina nosečnost je bila za babico velik udarec, tako moralni kot tudi finančni. Pa se ljudje na vasi niti niso norčevali iz nas, kot si je ona predstavljala! Bolj smo se jim smilili, saj so vedeli, koliko žrtev je bilo potrebnih, da je mami lahko študirala. Rodila sem se 1985. leta. Četudi je moški, ki me je zaplodil, obljubil, da pride na moj krst, se to ni zgodilo. Še huje: mami ga je trikrat prestavila, ker je verjela, da bo držal besedo. V času odraščanja ji je spet neštetokrat obljubil, da me pride obiskat, da bo finančno nekaj prispeval zame, a se tudi to ni zgodilo. Po njem ni hrepenela zato, ker bi ga imela rada. Želela je, da se stvari 'uredijo' zaradi ljudi. Ker me ni dobila iz ljubezni, mi je tudi dajala ni. Zame je sicer zelo zgledno skrbela, a to le na videz, do katerega ji je bilo zelo veliko. Ni me objemala, ni je zanimalo, kako se počutim, kaj si želim. Sanjalo se ji ni! V naši hiši ni manjkalo lepih prtičkov na policah, manjkalo pa je tisto, česar ni mogoče sešiti, skuhati ali plačati: nežnosti.

Tako da je bila Karmen tista, h kateri sem se vedno bolj zatekala v objem. Njej ni bilo težko, da me je tudi celo uro stiskala k sebi, me cmokala in božala. Počela je točno to, kar sem kot otrok potrebovala. Po zaslugi babice, ki je bila domača šivilja, sem bila zmeraj lepo oblečena, mama me je hranila in brez odvečnih besed plačevala ure klavirja, Karmen pa me je crkljala. Vse tri so me vzgajale tako, da nisem smela nikomur zaupati. Zato tudi prijateljic nisem imela, v šoli pa sem med poukom sedela v prvi klopi sama. Zelo rada bi sodelovala v šolski lutkovni skupini, a mi ženske niso dovolile. Le sem ter tja sem se izmuznila njihovi kontroli in na proslavah ob osmem marcu recitirala kakšno svojo pesem. Dar za pisanje sem podedovala po očetu, ki je bil (je še) kar znan slovenski pesnik.

Četudi sem bila odličnjakinja, bi doma najraje videli, da bi se zaposlila, ker bi me imeli s tem lahko ves čas pod kontrolo. A sem tudi s pomočjo razredničarke, ki je prišla celo k nam domov, da je govorila z mami in babico, izsilila gimnazijo. In to takšno, za katero sem vedela, da bom iz naše vasi na njej edina! Ni mi bilo odveč, da sem vstajala že malo po četrti uri, šla ob deset čez pet na delavski avtobus in se vračala domov šele po četrti uri! Stran od domačega prikritega terorja, stran od sovaščanov – samo to sem si želela! Življenje, ki sem ga živela doma, mi je pomagalo, da sem se po lastni volji trmasto in vztrajno učila samozavesti, da sem nenehno opazovala druge, ter se s tem učila, kakšna ne smem biti. Le ene mantre se nisem mogla znebiti: moški so prasci! Toda pri šestnajstih telo in domišljija pač ne ubogata družinskih zapovedi …«

(Konec prihodnjič)