Štefka Mlakar na osrednji prireditvi ob letošnjem občinskem prazniku, kjer so njen pečat na področju izobraževanja, kulture, medgeneracijskega povezovanja in prepoznavnosti občine Mengeš poudarili s podelitvijo naziva častne občanke / Foto: Primož Pičulin
Začetki folklore v atovih srajcah
Pred 55 leti, ko je Štefka Mlakar na mengeški osnovni šoli uvedla folklorno skupino, so se pri opravah plesalcev znašli, kakor so znali in zmogli. Zavzetost za spoznavanje in ohranjanje kulturne dediščine je bila velika, ustvarila je temelje folklorne dejavnosti v Mengšu.
Štefka Mlakar, po rodu iz Dolenjske, se je učiteljem na Osnovni šoli Mengeš pridružila leta 1956. Pred tem je svoj poklic opravljala v vasici Resnik na Pohorju in na šoli na Sladki Gori v današnji občini Šmarje pri Jelšah. Pedagoško delo je videla kot poslanstvo, ki presega poučevanje, saj je verjela, da šola in kultura povezujeta ljudi ter soustvarjata razvoj v lokalni skupnosti, so poudarili na Občini Mengeš ob letošnjem občinskem prazniku, ko so se Štefki Mlakar poklonili s podelitvijo naziva častne občanke.
Izjemen pečat je pustila zlasti na področju folklorne dejavnosti, kjer je s svojo srčnostjo in neizmerno energijo povezala otroke, starše in širšo skupnost. Ledino je zaorala leta 1971. »Takrat so moji folkloristi plesali še v atovih srajcah in drugih kar najbolj primernih oblačilih, ki so jih imeli doma.« Na srečanju otroških folklornih skupin v Velenju leta 1973, nam je ponosno povedala, pa so bili že pravilno oblečeni in obuti. To se ji je zdelo zelo pomembno, in ko jih je na omenjenem dogodku pohvalila še Tončka Marolt – njena vzornica, je bila spodbuda toliko večja.
Mentorsko znanje je Štefka Mlakar pridobivala na seminarjih, obiskovala jih je ob sobotah in nedeljah, opirala se je tudi na literaturo, med katero posebno mesto pripada knjigi Narodopisna podoba Mengša in okolice avtorice Marije Jagodic, ki obravnava ljudsko materialno, socialno in duhovno kulturo na območju Mengša, Loke, Trzina, Topol in Dobena v 19. in 20. stoletju. V program folklorne skupine je poleg začetnih gorenjskih plesov vključila tudi izročilo drugih slovenskih pokrajin – belokranjske, primorske, prekmurske in štajerske plese. Pod njenim vodstvom je folklora prerasla šolske okvire ter postala pomemben del Kulturnega društva Svoboda Mengeš, povezovanja ljudi v lokalnem okolju in kulturne identitete občine Mengeš. Folkloristi so s svojimi nastopi po Sloveniji in v tujini pomembno prispevali k prepoznavnosti Mengša in nadaljnjemu ohranjanju izročila.
Na mengeški šoli je Štefka Mlakar folkloro ohranjala z otroškimi skupinami: najmlajšo, srednjo in starejšo. Nadobudni plesalci so se med drugim udeleževali področnih in republiških srečanj otroških folklornih skupin, kjer so s svojimi koreografijami posegali po najvišjih priznanjih.
Štefka je živela za šolo in Mengeš, pravijo v Kulturnem društvu Svoboda Mengeš. Na njene zasluge so pred letošnjo podelitvijo občinskih priznanj spomnili tudi v Varstveno-delovnem centru INCE, kjer so leta 2013 zaživela redna tedenska srečanja, na katerih je uporabnike centra navduševala za ljudske pesmi, plese in običaje. Potekala so do epidemije leta 2020, a druženje s prekinitvijo ni povsem zamrlo, zdaj se v INCE odpravi enkrat mesečno in skupaj z gostitelji neguje predvsem veselje do petja. Prepeva tudi s stanovalci v mengeškem domu starejših občanov, kjer si je uredila svoj drugi dom. Na vidnem mestu v njeni sobi sta fotografiji prve folklorne skupine, s katero je postavila temelje folklorne dejavnosti v Mengšu.
Največje priznanje začuti, nam je zaupala, ko jo v domu ali na sprehodu po Mengšu kateri od nekdanjih učencev nagovori »O, Mlakarca moja« in jo stisne v objem. »Ko so me zagledali v šoli, je bila tišina,« se namuzne in doda, da jih je ob predajanju znanja učila predvsem življenjskih vrednot. »O, ko je snežilo, pa nihče ni sedel za svojo mizo. Rekla sem jim: 'Brž k oknu ...', saj se je tudi meni zdelo lepo opazovati, kako pada sneg.«
