Raziskovalka Mateja Šmid Hribar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU že vrsto let preučuje različne vidike agrarnih skupnosti v Sloveniji. / Foto: Primož Pičulin
Stara tradicija, sodobni izzivi
Od srednjeveških srenj do sodobnih razvojnih priložnosti – agrarne skupnosti so stoletja oblikovale slovensko podeželje, danes pa bi lahko po mnenju raziskovalke Mateje Šmid Hribar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU pomembno prispevale k trajnostnemu upravljanju naravnih virov.
Ko danes govorimo o trajnostnem upravljanju naravnih virov, lokalni samooskrbi in vključevanju prebivalcev v odločanje o prostoru, se pogosto zdi, da gre za sodobne ideje. A v Sloveniji obstaja sistem, ki vse to pozna že več stoletij. Imenuje se agrarna skupnost.
Gre za obliko skupnostnega upravljanja zemljišč, ki je preživela fevdalizem, habsburško monarhijo, obe svetovni vojni, nacionalizacijo in tranzicijo v samostojno državo. Čeprav se danes številne agrarne skupnosti srečujejo z administrativnimi in pravnimi težavami, strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko prav te skupnosti postale pomemben del prihodnjega razvoja podeželja.
Agrarne skupnosti so starodavna oblika skupnostnega upravljanja skupnih zemljišč, kot so vaški in planinski pašniki, gozdovi, vodni viri ter poti,« pojasnjuje raziskovalka Mateja Šmid Hribar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki že vrsto let preučuje različne vidike agrarnih skupnosti v Sloveniji. V preteklosti so bile vaške skupnosti od teh zemljišč življenjsko odvisne. Skoraj vsaka družina je imela vsaj nekaj živine, ki jo je bilo treba čez leto nekje pasti in hraniti. Zato so skupnosti, ki so jih v različnih krajih imenovali gmajna, srenja, jus ali soseska, upravljale manj rodovitna zemljišča v neposredni in širši okolici naselij.
Raziskovanje sprememb v rabi zemljišč je Matejo Šmid Hribar pred več kot desetletjem pripeljalo do agrarnih skupnosti. Med pripravo doktorske disertacije na Ljubljanskem barju je ugotovila, da način upravljanja zemljišč močno vpliva na življenje lokalnega prebivalstva. Kot poudarja, ni vseeno, kdo upravlja prostor, v katerem živimo. »Če se zemljišča upravljajo preveč intenzivno in agresivno, bomo to vsi občutili, nimamo pa vpliva na odločitve o npr. takšnem intenzivnem kmetovanju, ker nismo lastniki zemljišč,« pojasnjuje.
Pri analizi zgodovinskih katastrskih podatkov na pilotnih območjih na Ljubljanskem barju je opazila zanimiv pojav. Zemljišča, ki so bila okoli leta 1825 vpisana kot skupni pašniki, so bila nekaj desetletij pozneje razdeljena v zasebne njive. »Od skupnega pašnika je imelo koristi več ljudi, včasih celotna skupnost, od njive v glavnem lastniki,« poudarja sogovornica. To spoznanje jo je spodbudilo k raziskovanju zgodovine skupnih zemljišč in agrarnih skupnosti.
Kot je povedala, imajo skupnostne oblike upravljanja zemljišč na Slovenskem zelo dolgo tradicijo. Njihove zametke lahko najdemo že v času Karantanije v 7. stoletju, ko je bila večina zemljišč še skupna in povezana z lokalnimi skupnostmi.
Vendar zgodovinarji nastanek agrarnih skupnosti v današnjem pomenu besede večinoma umeščajo v 9. stoletje. Takrat so lokalne skupnosti ob nastopu frankovske oblasti dobile pravico do uporabe manj rodovitnih zemljišč v bližini vasi. Na teh zemljiščih so prebivalci pasli živino, nabirali drva, pridobivali steljo, lomili kamen ali kopali pesek. Šlo je za naravne vire, ki so bili nujni za vsakdanje preživetje in razvoj skupnosti.
Razvoj agrarnih skupnosti je skozi stoletja zaznamovalo več pomembnih zgodovinskih dogodkov.
Eden prvih večjih posegov je bila politika Marije Terezije, ki je leta 1745 z začasnim gozdnim redom spodbujala razdelitev skupnih zemljišč. Kot je pojasnila Mateja Šmid Hribar, je zakonodaja sicer dopuščala ohranitev skupnih pašnikov v bližini vasi. Izvajanje zakonodaje je le počasi napredovalo, saj so ji mnogi kmetje nasprotovali.
Še pomembnejša je bila zemljiška odveza leta 1848. Po njej so se začeli procesi odpravljanja služnostnih pravic in prerazporejanja zemljišč. Kot pojasnjuje raziskovalka, so skupnosti pogosto dobile le del zemljišč, na katerih so imele prej določene pravice. »Tako so npr. skupnosti dobile del, morda tretjino, četrtino ali celo samo petino nekdanjega zemljišča, na katerem so imele določene pravice, v zameno pa so se morale odpovedati pravicam na preostalem delu zemljišč,« je dejala in ob tem dodala, da so bili ti deleži pogosto manjši, manj rodovitni in na bolj oddaljenih lokacijah.
Večji pretres je prišel po drugi svetovni vojni. »Nacionalizacija je grobo posegla v obstoj agrarnih skupnosti,« opozarja raziskovalka. Država je leta 1947 nacionalizirala njihova zemljišča in s tem prekinila večstoletno tradicijo skupnostnega gospodarjenja. Čeprav je bilo skupnostim še dovoljeno uporabljati pašnike, jim upravljanje nekdanjih skupnih gozdov ni bilo več omogočeno.
Po osamosvojitvi Slovenije se je odprlo novo poglavje. Agrarne skupnosti so dobile možnost, da zahtevajo vrnitev nacionaliziranega premoženja, vendar le pod pogojem, da dokažejo svoje lastništvo pred nacionalizacijo. Za številne skupnosti je bil ta proces zahteven, za mnoge pa tudi prepozen.
Po ocenah nekaterih raziskovalcev je zaradi nacionalizacije izginilo med tisoč in tisoč petsto agrarnih skupnosti. »Agrarnim skupnostim naj bi bilo do vključno leta 2013 vrnjenih 77.486,47 hektara zemljišč, kar je 3,67 odstotka ozemlja Slovenije,« pojasnjuje Mateja Šmid Hribar in dodaja, da po letu 2013 podatkov na nacionalni ravni ni. »Brez podatkov ni možno pripraviti prostorskih analiz, ki so nujne za upravljanje, in ugotoviti, komu skupna zemljišča še prinašajo koristi in katere so te koristi,« poudarja sogovornica.
Po njenem mnenju problem ni tehnične narave. Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU obstaja tehnično znanje za vzpostavitev ustreznih prostorskih evidenc. Ovire vidi predvsem v pomanjkanju politične volje in institucionalne podpore. Dodatno težavo predstavlja nezaupanje nekaterih skupnosti. Mnoge se bojijo dodatne obdavčitve ali celo ponovne izgube zemljišč, zato podatkov o svojih zemljiščih ne želijo deliti.
Agrarne skupnosti se danes pogosto srečujejo z zapletenimi dediščinskimi postopki. Številna zemljišča zaradi neurejenih lastniških razmerij sploh niso ustrezno vpisana v zemljiško knjigo. Poleg tega zakonodaja agrarnih skupnosti še vedno ne obravnava kot posebnih pravnih subjektov, fizičnih in pravnih oseb, kar ovira njihovo delovanje. To v praksi povzroča številne zaplete pri poslovanju in odločanju. Posebno problematičen je kvorum. Pri skupnostih, ki delujejo po starejši zakonodaji, je za sprejemanje odločitev za pomembnejše posle, ki presegajo redno upravljanje, pogosto potrebno stoodstotno soglasje vseh članov. Ker je med člani pogosto kdo odsoten, nedosegljiv ali celo že pokojen, je takšno soglasje skoraj nemogoče doseči. Novejša zakonodaja iz leta 2015 je položaj nekoliko izboljšala, saj omogoča odločanje z večino glasov, vendar temeljni problemi ostajajo.
Agrarne skupnosti niso pomembne zgolj zaradi skupnih zemljišč. So tudi nosilke bogatega lokalnega znanja. To vključuje znanje o upravljanju planinskih pašnikov, gozdov in vodnih virov, pa tudi izkušnje sodelovanja med ljudmi pri zahtevnih posegih v prostor.
»Kjer mladi vidijo, da skupnost uspešno gospodari in da imajo od tega koristi, se vključujejo in prevzemajo znanje,« ugotavlja Mateja Šmid Hribar. Kot primer dobre prakse omenja Pašno skupnost Jezerca na Krvavcu. Nasprotno pa v okoljih, kjer se skupnosti že desetletja neuspešno borijo za vrnitev zemljišč, mladi pogosto izgubljajo motivacijo. Ob tem raziskovalka opozarja, da bi lahko izguba skupnih zemljišč pomenila tudi izgubo vpliva lokalnega prebivalstva na upravljanje naravnih virov v njihovi neposredni okolici.
Podnebne spremembe, razvoj turizma in nove oblike rabe prostora bodo po mnenju strokovnjakov v prihodnjih desetletjih še povečali pomen lokalnega upravljanja naravnih virov. Agrarne skupnosti bi lahko igrale pomembno vlogo pri prilagajanju na okoljske spremembe, saj temeljijo na sodelovanju, medgeneracijskem prenosu znanja in dolgoročnem načrtovanju.
Mateja Šmid Hribar meni, da so lahko agrarne skupnosti zgled trajnostnega upravljanja, vendar ne vse. Uspešne so predvsem tiste, ki razumejo omejitve svojih virov, ne izčrpavajo narave in koristi delijo tudi s širšo lokalno skupnostjo. Pri tem se sklicuje na ugotovitve ekonomistke Elinor Ostrom, Nobelove nagrajenke, ki je dokazovala, da lahko skupnosti same učinkovito upravljajo skupne vire in pri tem dosegajo trajnostne rezultate. Za boljše delovanje agrarnih skupnosti bi bilo po mnenju Mateje Šmid Hribar treba poenostaviti dediščinske postopke ter jih pravno in finančno obravnavati kot skupnosti, ne zgolj kot skupek posameznikov.
Kljub številnim izzivom ostaja optimistična. »Upam, da imajo agrarne skupnosti dolgoročno prihodnost,« pravi. Dodaja, da obstoj skupnosti kaže na pomembno kakovost družbe – pripravljenost ljudi na sodelovanje, iskanje kompromisov in skrb za skupni življenjski prostor. V času, ko individualizem pogosto prevladuje nad skupnim dobrim, je prav to morda njihova največja vrednost.
