Fotografija je simbolična. / Foto: Pixabay

Fotografija je simbolična. / Foto: Pixabay

Vračanje domov

Gledal sem ta film v kinu. Strokovnjaki za film, zgodovinarji in helenisti na film gledajo iz svoje stroke. Jaz pa iz sebe in bi rad z vami delil svoje videnje. Film si je vredno ogledati. Temelji na brezčasnem Homerjevem literarnem delu Odiseja. Film mi je nehote prebujal vprašanja: »Zakaj me grška mitologija nekako nagovarja, kaj nam grški junaki želijo povedati, kako so Grki sobivali z njihovimi bogovi, zakaj ta vojna odzvanja v meni kot nekaj, kar tli v nas?« … Skratka cel kup vprašanj in razmišljanj, na katera nimam odgovorov.

Odisejeva pot je tudi naša: skozi vojne, izgube in prevare nazaj k nečemu svetemu v sebi.

Nagovorilo me je, da se je Odisej v vsem svojem vračanju domov zavedal svojih dejanj. Zavedal se je, da je z zvijačo omogočil strašno maščevanje Trojancem. Grki so vse zverinsko pobili. Organiziral je trpljenje. Nato je to grozodejstvo pozabil. Počasi, s pomočjo boginj, se je spominjal in spomin mu je omogočil zavedanja, da vojna v njem še vedno živi. Verjetno je doživljal krivdo. Kako domače to zveni za današnje žrtve vojn! Celo za drugo in tretjo generacijo vojakov to velja.

Soočenje z umrlimi vojaki v Hadu (peklu) je Odiseju moralna in življenjska orientacija. Očitali so mu, da jih ni pokopal. Tudi če so umrli, so bili z njim. Da jih je žrtvoval in se jih ne spominja. Svetovali so mu. Torej stik z umrlimi mu je bil v pomoč. Umrli želijo biti v našem spominu. Lahko jih odrivamo stran, oni pa hodijo za nami. Kakšen je moj/naš odnos do pokojnih najbližnjih in umrlih v naših vojnah? Kaj pa če nam želijo pomagati? In mi živimo sami, namesto da bi jih prosili za moč in pomoč. Izrinili smo jih. Oni pa čakajo.

Pri vračanju domov (deset let) je naletel na mnoge in številne ovire. Vse so zelo prepletene z grškimi bogovi in boginjami. Odisej se je vračal domov – kaj pa, če se tudi mi celo življenje vračamo domov? Kakšen je ta dom? V filmu je to čudovito opisano: »... tisto, kar si najbolj želiš, prav tisto, česar ne moreš imeti. In tisto, česar ne moreš imeti, je nekaj, kar si nekoč že imel in izgubil.« Filma ne morem opisovati brez duhovne dimenzije. Kaj pa, če se vse življenje vračamo in iščemo izgubljeni božji delček v sebi? Ne glede na ovire, čeri, nevarnosti, srečanje z lastnim peklom, demoni in prevarami … tam nekje v nas je božji delček, ki nas vabi in nas nikoli ne zapusti.

Film nas ne pusti ravnodušnih. Odpira veliko vprašanj. Nič ne de, če nismo brali precej obsežne Homerjeve Odisejade. Poznavanje grške mitologije in zgodovine je dobrodošlo, ni pa nujno za razumevanje vsebine filma. Tako ali tako je najbolj pomembno, kako film doživi vsak posameznik. Vsakdo si na osnovi svojega znanja, vrednostnega sistema in življenjskih ciljev izoblikuje mnenje. To največ šteje. Kritike in mnenja sicer lahko prebiramo (enako ta moj zapis), veljavno je pa tisto, kar v nas odzvanja.