Tržaški Kras

Največje slovensko mesto v 19. stoletju je bil Trst. Bil je okno v svet za celotno Avstro-Ogrsko in še prej za habsburško monarhijo. To okno v svet predstavlja morje in z njim povezane dejavnosti, pristanišče, ribištvo, ladjedelništvo in turizem. Milo sredozemsko podnebje je zdravilno. Ko je leta 1857 prišla z Dunaja v Trst železnica, je bilo središče države z morjem povezano v dvanajstih urah. Pomislimo, da danes ni prav dosti drugače, z železnico je križ, s cestami še hujši. Pogled na neskončno obzorje, ki ga nudi morje, nas pomiri in odnese. Prav zaradi dostopnosti z vlakom so si mnogi literati, umetniki in znanstveniki izbrali Trst za prostor svojega oddiha, aktivnega počitka, iskanja navdiha. Tam je bil na začetku svoje poti Primož Trubar, James Joyce je tam ustvarjal svoj roman Ulikses, morje je napajalo domačine – Boris Pahor, Alojz Rebula, Srečko Kosovel, Umberto Saba pa Scipio Slataper so našli tam svoj smisel ustvarjanja. Tam sta delovala Miroslav Košuta in znani pesnik Rilke. Pretekli konec tedna smo s prijatelji preživeli v okolici Trsta. Bili smo v Nabrežini in se sprehajali po poti od Sesljana do Devina. Čudovita pot je to, ki se vije nad pečinami kraškega klifa. Če se sprehajamo nad Mesečevim zalivom, je tam kamnina fliš – izmenjujejo se peščenjak, lapor, meljevec, glinavec. Te stene so porasle z vegetacijo. V apnencu je drugače, je siva skala, kjer se vidijo žlebiči. Ko jaz vidim kateri koli geografski pojav, ne morem drugače, kot da ga tipam, gledam, o tem govorim bližnjim, kdor koli to je. Ti bližnji, ki so ob meni, zmajujejo z glavo … ja, ja, seveda, vse to smo že videli in slišali. Žlebiči pa so kot iz knjige. Pot te pripelje do Devinskega gradu. Čudovit je ta grad. Najbolj me je pritegnila soba, v kateri so leta 1954 podpisali Londonski memorandum, s katerim je Svobodno tržaško ozemlje prenehalo obstajati. Cona A je pripadla Italiji in cona B Jugoslaviji. Slovenci v Italiji so postali manjšina na svoji zemlji, mnogi Italijani v Jugoslaviji pa so postali ezuli ali optanti. Naj bi se svobodno odločili, kjer želijo živeti. Če ti dajo jasno vedeti, da si nezaželen, te zmerjajo in te psujejo, potem selitev ni čisto svobodna odločitev. Mi smo se gibali med slovenskimi vasmi Nabrežina, Križ in Bojunec in počutili smo se kot doma. Prav zares, slovenščino slišiš na vsakem koraku, javni napisi so slovenski, v gostilnah govorijo slovensko. Obiskali smo slovensko turistično kmetijo, ki se ukvarja z ribogojništvom. Gojijo losose in jesetre. Jedla sem lososa na Norveškem, v Čilu in Argentini, pa je bil tale s Tržaškega Krasa daleč najboljši. Da je obisk kraja popolnejši, so cene storitev nižje kot v Sloveniji. Če torej ne veste, kam na izlet, izberite Tržaški Kras. Lepa narava, bogata zgodovina in kultura ter slovenstvo – na vsakem koraku ...