Srbski vladarji, 2. del

Srbski prestol je znova zasedel princ Miloš, po njegovi smrti ga je prevzel princ Mihail. Ta je veljal za velikega reformatorja in najbolj prosvetljenega vladarja Srbije. Bil je član prostozidarjev, zavzemal se je za balkansko zvezo proti Osmanom, pri čemer mu je uspelo hkrati obdržati določene vezi s Konstantinoplom. Bil je tudi prvi v Srbiji, ki so ga že kot dojenčka cepili proti črnim kozam, zaradi katerih so umrli trije njegovi sorojenci. V zakonu z madžarsko grofico Júlio Hunyady de Kéthely ni dobil potomcev, imel pa je nezakonskega sina s Štajerko Marijo Berghaus. Skušal se je ločiti od grofice Julije in se poročiti s princeso Jeleno Karađorđević, najmlajšo hčerjo Aleksandra, a je temu ostro nasprotovala njena mati, princesa Persida iz vplivne družine Nenadović.

Ko je bil princ Miloš žrtev atentata, so za kralja imenovali njegovega 14-letnega bratranca Milana (*1854). Ta se je rodil v mestu Mărășești v Romuniji, kjer je njegova družina že od leta 1842 živela v izgnanstvu. Starša sta se kmalu ločila, ko pa je Milan imel sedem let, je njegov oče padel v bojih proti Turkom. Mati je živela razkošno, romunskemu vladarju Cuzi je rodila dva sinova, za dva otroka iz prejšnje zveze pa ni skrbela. Zato je Milana posvojil bratranec Mihailo Obrenović. Malega Milana je vzgojila guvernanta v Kragujevcu, šolal pa se je na liceju Louis-le-Grand v Parizu. Leta 1875 se je poročil z Natalijo Keșco, hčerjo besarabijskega plemiča in princese Sturdza. Sin Aleksander se je rodil leta 1876, vendar je zakon takrat že razpadal. Leta 1888 sta se ločila.

Draga Lunjevica (1867–1903) je izhajala iz znane srbske družine. Glej Razgledani otroci. Poročena je bila s češkim inženirjem, sinom zdravnika kralja Milana, ki pa je umrl že tri leta po poroki. Do leta 1897 je bila Draga dvorna dama kraljice Natalije, oba njena brata sta bila oficirja srbske vojske.

Leta 1900 se je poročila z deset let mlajšim sinom kraljice Natalije – Aleksandrom. Glej Vnuki črnogorskega kneza ter Šolanje v Švici in Rusiji. Že ko sta se uradno zaročila, je to sprožilo skrajno negativno mnenje v javnosti. V noči z 10. na 11. 6. 1903 je kraljevi par postal žrtev zarote – vpleteni oficirji, nekateri izmed njih so bili pijani, so njuni trupli vrgli z balkona. Še v isti noči sta bila ubita njena dva brata, nekaj dni pozneje pa so njene štiri sestre z družinami vred za vedno zapustile Srbijo in se nastanile v Švici. V to zaroto je bil vpleten tudi Peter Karađorđević, ki so ga 15. 6. 1903 kronali kot novega kralja Srbije, 1. 12. 1918 pa je postal kralj Kraljevine SHS.

Princ Jurij je bil nekega jutra poklican v ravnateljevo pisarno. Ta mu je velel, naj se takoj odpravi k velikemu knezu, Nikolaju Nikolajeviču. Strica carja in mož tetke Milice. Citiram iz knjige Resnica o mojem življenju. 'Izvolite v kneginjin budoar!' pravi knezov adjutant, ko Jurij prispe v Peterhof. Jelena mu priteče naproti: '[…] Nocoj je bil ubit kralj Aleksander […]. V domovino se bomo vrnili.'

Ko Jurij spet vstopi v pisarno ravnatelja, so tam tudi njegovi profesorji – vsi v oficirskih uniformah. Ko po protokolu, ki mu ga je razložil veliki knez, prvi poda roko generalu, drži prav ta kratki govor, omenja njegovo šolanje in preskušeno prijateljstvo med obema narodoma. Tudi Georgij Petrovič, sedaj prestolonaslednik, pove nekaj besed – napisal mu jih je sam veliki knez. Ko resno in pokonci koraka po hodniku, okrog njega pozdravljajo njegovi tovariši. Pred vrati stoji kočija srbskega poslaništva.