S kolesom »​prekrižala«​ Evropo

Tina Žarki si pravi Tina mašina, ko v »​allstarkah« poganja svoje kolo, 22 let staro »raketo«, na stotine kilometrov dolgih kolesarskih preizkušnjah. Lani je odpeljala dirko Transcontinental, več kot štiri tisoč kilometrov med Španijo in Romunijo, letos je Evropo »prekrižala« še z druge strani – od Nord­kappa do Tarife. Najdaljša samooskrbna kolesarska dirka je dolga 7600 kilometrov, Tina je kot prva slovenska udeleženka z njo opravila v 32 dneh kot 13. med 57 tekmovalci in prva v ženski konkurenci. O tem, za kako težko kolesarsko preizkušnjo gre, priča tudi podatek, da je v času najinega pogovora, ko je minilo že en teden, odkar je Šenčurjanka zaključila dirko, ciljno črto prečkal šele 24. tekmovalec.

Dan, ki se je začel ob treh zjutraj

Pravila so jasna. Udeleženci si morajo sami poiskati prenočišče, poskrbeti za svoje kolo in prehrano. Na poti morajo obiskati devet kontrolnih točk, sicer pa so vseskozi sledljivi na GPS-u. »Vsak mora voziti sam in si med seboj ne smemo pomagati, saj potem nisi več samooskrben,« še pojasnjuje Tina Žarki.

V povprečju je prevozila okoli 240 kilometrov na dan, včasih tudi več. »Dan se je po navadi začel ob treh zjutraj in končal ob polnoči. Pomanjkanje spanca sem včasih nadomestila s krajšim popoldanskim dremežem v senci,« pravi. Kljub temu zdravstvenih težav ni imela, prav tako tudi večjih zapletov na poti ne. Na vprašanje, kaj je bilo najtežje, po krajšem premisleku odgovori, da zadnji del poti, ko se je že skorajda videla v cilju, čakalo pa jo je še precej klancev na španskih cestah, temperature pa so se povzpele celo do 50 stopinj Celzija.

Col de'l Iseran velja za najvišji prelaz v Alpah / Foto: osebni arhiv

Staro kolo in »allstarke« namesto drage opreme

Medtem ko marsikateri kolesar vlaga v najsodobnejšo opremo, Žarkijeva vozi 22 let staro kolo, ki ga je v začetku svoje ultrakolesarske poti kupila iz druge roke za 350 evrov. »Če s tem pridem na cilj kot 13. skupno in prva ženska, potem oprema očitno ni ovira,« pravi kolesarka, ki namesto kolesarskih čevljev raje obuje športne copate All Star. »Pripadam še generaciji Nirvane in devetdesetih let, zato mi 'all­starke' predstavljajo neko vrsto svobode, ki jo občutim tudi na kolesu,« pojasnjuje.

Prav tako ne uživa prehranskih dopolnil in druge športne prehrane za kolesarje. Hrano je iskala po trgovinah in bencinskih črpalkah in večino poti jedla sendviče, jogurte in kefirje. »In sladkarije,« še dodaja v smehu.

Njena filozofija je jasna: »Danes je kolesarstvo v Sloveniji zelo razširjeno, mi, rekreativci, pa večkrat pozabljamo, da nismo profesionalci in da v ospredju ni rezultat, ampak moramo na kolesu predvsem uživati.« Marsikdo po njenem mnenju raje kupi drago kolo, ker naj bi bil z njim hitrejši, namesto da bi vlagal čas v urjenje lastnega telesa in glave.

Prelaz Galibier je dobro znan tudi kolesarjem na Dirki po Franciji / Foto: osebni arhiv

Žarkijeva sicer ni športnica že od malih nog. Teči je začela pri tridesetih in počasi prešla v ultratek, dokler je ni pred devetimi leti premamilo kolesarjenje, nato pa so jo prevzele daljinske kolesarske preizkušnje. Zdaj je kolesarjenje njen življenjski slog, marsikdaj se s kolesom odpravi tudi po opravkih ali v službo. Lani je tako prevozila kar 21 tisoč kilometrov.

Po vsaki dirki domov pride drugačna

Kako pa se je dirka končala? »Na cilju seveda ni navijačev. Mene je v cilju pričakal kolesar, ki je prišel pred mano, in skupaj sva počakala še druge. Tako se nas je zbralo pet in smo skupaj preživeli prijeten zaključek poti, si izmenjali izkušnje in prigode,« je še povedala in dodala, da jo vsaka takšna preizkušnja spremeni. »Domov pridem drugačna, prioritete se mi spremenijo.«

Vsem, ki bi radi preizkusili potovanje s kolesom, svetuje sproščenost: »Če uživaš, te pot lahko nese zelo daleč. Kolo je ravno prav hitro, da veliko vidiš, in dovolj počasno, da si vzameš čas.«

Sama pa že kuje nove načrte. Spogleduje se s pisanjem knjige, verjetno bo pripravila kakšno predavanje, slej ko prej pa se bosta z raketo, kot pravi svojemu kolesu, znova podali na pot. »Kam, še ne vem. Zagotovo pa nikamor na silo,« zaključi.