Bratstvo in slivovka

»Kakšne so torej zasluge slivovke za jugoslovanski narod? Začeli smo na koncu zgodovine – v času, ko ta narod obstaja zgolj še v spominih, arhivih, besedilih in okusih. Jugoslavije na zemljevidu že dolgo ni več. Obstajajo le še narodi, meje in pogosto bolj razmejitve kot povezave. A slivovka se še vedno pretaka – tiho, vztrajno, kot tekoči spomin na nekaj skupnega. Ostaja – kot tekoča sled nečesa skupnega, kot simbol tistega, kar se je nekoč zdel narod. In čeprav ne ohranja naroda, ohranja njegovo izkušnjo: včasih kot kulisa, včasih kot glavni lik – a vedno kot nosilka tistega, čemur pravimo občutje skupnega časa in prostora. V času prve Jugoslavije ni bila ponos, temveč problem – trn v peti moralistom in protialkoholnim borcem. A bila je vseprisotna. In to je bilo dovolj, da se je začela vpisovati v strukturo narodnega občutenja – kot simptom, kot vonj, kot okus, kot prisotnost, ki je povezovala celo takrat, ko je razbijala. Kot narodni paradoks: problematična in domača, nezaželena in nujna. V času druge Jugoslavije pa postane nekaj več – aqua vitae jugoslovanskega vsakdana. Ne kot politični simbol, ampak kot vsakodnevna praksa. Kot tekočina, ki se je cedila med delovnimi akcijami, praznovanji, godovi, dopisi in tihimi večeri s kozarčkom spomina. Bila je gorivo nevidnega nacionalizma od spodaj – tistega, ki se ni skliceval na parole, ampak na okuse. Bila je tisto, kar je narode kuhalo skupaj – ali vsaj pogrevalo, da niso postali postani in hladni. A tudi uradna Jugoslavija je ni mogla prezreti. Našla si je pot v kuharice, protokole, roke veljakov – v institucionalne dekoracije bratstva in enotnosti. Bila je vezivo, ambasadorka, destilat tistega, čemur so rekli duh časa – in, če hočete, tudi duh naroda. Ko so odpovedale parole, je govorila ona. Če je jugoslovanski narod kdaj zares obstajal, ga je mogoče zaslutiti med požirkoma. Če pa ne, ostane vsaj zgodba. In katera zgodba je bolj resnična kot tista, ki zadiši po slivah in pogovorih, ki jih nihče ni zabeležil?« (str. 319)

Navedeni odlomek je iz nenavadne in zelo zanimive knjige. Izdala jo je znanstvena založba in dejansko je znanstveno delo, hkrati pa obravnava fenomen – slivovko –, ki je izrazito ljudski. Sam sem se pobliže spoznal z njo šele, ko sem se z vlakom peljal k vojakom in sem je bil deležen že na vlaku, sopotniki so je imeli v obilju. Ali pa na zimskih »vežbah« v gorah vzhodne Srbije, kjer nam je dobesedno reševala življenje pred hudim mrazom. Vzpostavili smo zvezo z bližnjo vaško trgovino, najraje smo imeli tisto v ploščatih steklenicah, ki si jo lahko zataknil za »šinjel« … Na zdravje!