Po sledovih romanj na Višarje

Leta 1360, pred 666 leti, se je začela zgodba o Marijinem romarskem središču na dobrih 1700 metrov visokih Višarjah (Monte Santo di Lusarri/Luschariberg) nad Kanalsko dolino v Italiji. Takrat je pastirček iz pod Višarjami ležečih Žabnic (Camporosso) med iskanjem izgubljenih ovčk v brinovem grmu našel kip Marije. Nesel ga je v žabniško župnišče, vendar je bil kipec naslednji dan znova na Višarjah. Pa naslednji dan spet … To je bilo znamenje, da se mora na Višarjah nekaj zgoditi. Zgradili so skromno kapelico, o kateri danes ni sledu. Bila pa je začetek sedanje romarske poti. Cerkev na sedanjem mestu je bila prvič omenjena leta 1734, kasneje pa so ob njej postavili še župnišče in nekaj bivališč za romarje. Zaradi tega so bile Višarje leta 1844 zapisane tudi kot vas.

Cerkev, posvečena Višarski Materi Božji z Detetom, tudi Kraljici miru, je preživljala hude čase. Vanjo je udarila strela. Leta 1915, med prvo svetovno vojno, so jo poškodovala granate. Leta 1926 in 1927 je bila cerkev obnovljena, slikar Tone Kralj pa jo je poslikal z enkratnimi freskami. V nemirnih in nevarnih časih je moral kip Višarske Matere Božje na varno. Hranili so ga na Koroškem in celo na Štajerskem, pa tudi v Žabnicah. Avgusta leta 1945 je bil vrnjen na goro.

Tako kot vsa romarska središča so tudi Višarje povezane s spominki: s kipci in podobami Marije, z romarskimi plaketami, z razglednicami, knjižicami in drugimi nabožnimi podobami in predmeti. Teh je veliko. In za mnogimi bi se izgubila sled, če jih ne bi pred petdesetimi leti začel zbirati Leopoldo Komac iz Rablja, rudarskega kraja ob cesti na prelaz Predil, v katerem so kopali svinec in cink. Leopoldov oče je bil doma iz Bovca, vendar je tako kot mnogi Bovčani služil kruh v Rablju, kamor se je nato preselila vsa družina. Ker se je zanimal za Višarje, kamor je pogosto tudi sam prihajal, je, tudi zaradi zbirateljske žilice, zbiral in shranil vse, kar je bilo povezano z Višarjami. Spoznal je, kako poznane so bile in so še Višarje daleč naokoli. Čutil se je dolžnega tudi tako ohraniti spomin na ta kraj.

Claudia Plazotta Gerdol, koordinatorica razstave iz turističnega združenja Benečije, Ana Wedam, predsednica Združenja don Mario Černet iz Kanalke doline, Lara Magri, direktorica Beneške palače v Naborjetu, Mateo Šember, zborovodja cerkvenega zbora iz Žabnic, in zbiratelj višarskih spominkov Leopoldo Komac na odprtju razstave v Naborjetu / Foto: Jože Košnjek

 

V petek, 31. julija, so v Beneški palači v Naborjetu (Malborghetto) v Kanalski dolini odprli razstavo stotih primerkov spominkov na Svete Višarje, ki jih je v pol stoletja zbral Leopoldo Komac. Trijezična razstava, na odprtju je pel cerkveni pevski zbor iz Žabnic pod vodstvom Matea Šemberja, ima naslov: Svete Višarje: sledi nekega potovanja/Monte Lussari: Trace di un cammino/Luschariberg: Spuren eines Weges. Pripravili so jo Združenje don Mario Černet iz Kanalske doline, Svet slovenskih organizacij iz Gorice, Društvo nemško govorečih v Kanalski dolini Kanaltaler Kulturverein in Inštitut za slovensko kulturo iz Špetra. Razstava bo odprta do konca avgusta. Je enkraten prikaz pobožnosti in spoštovanja na tem območju živečih treh narodov do Višarske Marije. Razstavljeni spominki so dragoceni tudi z zgodovinskega, etnološkega, umetnostnega in verskega vidika.