Prazno gnezdo

Prazno gnezdo v teoriji pomeni obdobje, ko se otroci odselijo od doma. Takrat se družinska (in še bolj zakonska) dinamika pomembno spremeni. Možu in ženi je starševstvo dolga leta zapolnilo velik del dneva. Kot starša sta bila dolga leta močno vpeta v skrb za otroke. Kadar pomislimo na vloženi čas od rojstva dalje (mamice pa še od spočetja naprej), se upravičeno ustavimo, zamislimo, premišljujemo, koliko časa in truda smo vložili v naše potomce. Utrne se nam mnogo spominov. Lepih, včasih tudi težkih. Ni družine, ki ne bi imela svojega križa. Ponekod je to vidno zelo očitno, drugje spretno prikrivajo težave in težavice. Otroci prinesejo pač ogromno veselja, hkrati pa tudi skrbi, finančno obveznost, utrujenost, zaskrbljenost. Starša po svojih najboljših močeh vzgajata. Rezultati nas pogosto presenetijo in se sprašujemo: kje sem/sva zamočila, kako je mogoče, da je najin otrok tako zelo drugačen od naju, ali sem se dovolj potrudil … na drugi strani pa je prav, da občudujemo svoje otroke, kjer so nas presegli. Velja pa pravilo: karkoli smo svojim otrokom dajali leta in leta, smo jim dajali zastonj in nimamo pravice zahtevati karkoli nazaj. Če smo jih prav vzgojili, nam bodo na starost vračali spoštovanje in hvaležnost v obliki obiskov, prijaznosti, telefonskih klicev.

V psihologiji se pogosto uporablja izraz sindrom praznega gnezda, kadar je odhod otrok povezan z izrazitejšo čustveno stisko. To obdobje lahko spremljajo občutki izgube, žalosti, praznine ali osamljenosti, hkrati pa lahko prinese tudi več svobode, časa zase in nove možnosti za zakonski/partnerski odnos. Vendar prazno gnezdo samo po sebi ni motnja in tudi ni nujno negativna življenjska izkušnja. Toda v resničnem življenju prazno gnezdo pogosto ni niti povsem prazno niti se ne zgodi v enem samem trenutku. Gre predvsem za razvojni prehod družine/zakona iz enega življenjskega obdobja v drugo.

Zakonci ga doživljajo zelo različno. Mnogim je odhod otrok od doma prehod v novo obdobje, pogosto sovpada z upokojitvijo. Imajo več časa in ga lahko namenjajo sebi, hobijem, potovanje, bolj umirjenemu življenju. Recimo, da je to zdrav način odhoda otrok od doma.

Nezdrav način – starša doživljata (potiho celo travmirata) odhod otrok kot nekaj zelo slabega. Čutita osamljenost, dolgo žalost, praznino, obtožujeta otroke nehvaležnosti, ker so kar odšli (pa tako veliko hišo smo zgradili). V ozadju takšnih očitkov je pogosto težko sprejeti, da je odhod otroka pravzaprav en od ciljev vzgoje.

Prazno gnezdo zato ni zgodba o otrocih, ki odhajajo, ampak predvsem zgodba o zakoncih, ki morata ponovno poiskati drug drugega. Zaradi vzgoje sta pozabila drug na drugega. Sedaj imata priložnost, da se spet dobita.