Poročila sta se na Kredarici

Kredarica – Ob pogovorih, kakšno poroko si želita, je zorela ideja, da bi bila ta v osrčju naših lepih gora. »Najprej sem pomislil na obred v Aljaževi kapeli sv. Cirila in Metoda v dolini Vrata, kjer sem bil tudi krščen, potem pa je čisto spontano prišla Majina ideja, da bi se poročila na Kredarici. Brez kakšnih pomislekov sem se strinjal in na prelomu iz lanskega leta v letošnje sva bila o tem že odločena,« se spominja Matevž Šolar. Izbrani datum poroke je bil 26. junij.

Poroka z vojaškimi častmi

Najprej se je bilo treba dogovoriti za civilni/cerkveni del poroke. Matevž Šolar je stopil v stik z jeseniškim župnikom, ki upravlja Župnijo Dovje, s prošnjo za dovoljenje, da se poročni obred lahko izvede v kapeli Marije Snežne. Zatem se je obrnil na Planinsko društvo Ljubljana – Matica, lastnika in upravljavca Triglavskega doma na Kredarici. »V zimskem času sva šla z bratom s turnimi smučmi na Kredarico, dom je bil takrat odprt, in sem se o vsem dogovoril z oskrbnikom Hermanom Uraničem. Pokazal mi je, kje je predviden prostor, kjer bomo lahko malo bolj ločeni od ostalih gostov. Že od začetka pa z Majo nisva komplicirala, kaj želiva. Najina preprostost in pozitivna energija vseh vpletenih sta pripomogli k temu, da je vse potekalo popolno.«

Poročni obred je v kapeli Marije Snežne izvedel vojaški kaplan Jakob Piletič. / Foto: Janez Tomaž Šolar

Poroko si je ženin zaželel z vojaškimi častmi. »Prošnjo sem poslal v kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske, dovoljenje so izdali v zelo kratkem času. Sledila je prošnja v vojaški vikariat, da naju poroči vojaški kaplan. Izbran je bil Jakob Piletič, s katerim smo se odlično ujeli. Garda Slovenske vojske je podala strokovne usmeritve za protokol, ki ga je izvedla moja enota, 1. gorska četa 132. gorskega bataljona.«

Nevesta Maja glede tega, da se poročita z vojaškimi častmi, ni imela zadržkov, saj dobro ve, koliko Matevžu pomenijo gore, in tudi poslanstvo njegovega bataljona je povezano z gorami. »Čutila sva, da bo to ena zelo lepa zgodba, ki mora biti izpeljana na tak način.«

Nevestina obleka na nahrbtniku

Število svatov je glede na izbrani kraj poroke visoko v gorah preseglo pričakovanja, zbralo se jih je okoli 45. Vsi so na Kredarico prišli peš, izjema je bil le vojaški kaplan, ki je bil zaradi še drugih obveznosti v časovni stiski. »Tu gre zahvala 15. brigadi vojaškega letalstva, da so zagotovili helikopterski prevoz za vojaškega kaplana, saj brez njega zadeva ne bi bila izpeljana.«

Pripadniki gorskega bataljona so vešči, kako naložiti opremo v nahrbtnik že zaradi narave njihovega dela. »Izkoristil sem te veščine in še nevestino obleko nadvezal na nahrbtnik. Enako velja tudi moje sodelavce, ki so iz doline prinesli svoje službene obleke in celo priročen likalnik, da so si obleke zlikali, saj vojaški predpisi zahtevajo urejenost.« Največji logistični izziv pa je predstavljal svež poročni šopek vrtnic. Na Kredarico je šopek prinesla ženinova poročna priča. Kljub izjemni vročini in pomanjkanju vode je šopek vendarle preživel vzpon.

Svatje so ubrali različne pristope na Kredarico. Večina jih je krenila iz Krme, nekateri iz Vrat in tudi nevesta in ženin sta šla že dan pred poroko čez Prag na Kredarico. »Večina svatov je dosegla tudi vrh Triglava, bodisi isti dan ali dan po poroki. Manjša skupina pa je na pot šla s Pokljuke, vključno z mojo taščo, ki je, verjamem, prehodila kar trnovo pot in sem lahko samo vesel, da je sploh prišla gor. Res se pokaže, da če imaš željo in voljo, se vse zmore.«

Mladoporočenca s svati in Matevževimi sodelavci iz 1. gorske čete 132. gorskega bataljona, ki so z vojaškimi častmi pospremili njuno zaobljubo / Foto: Janez Tomaž Šolar

Poročno kosilo

»Vse pohvale Hermanu in njegovi ekipi, saj mislim, da ni veliko ljudi, ki so na Kredarici za kosilo jedli pražen krompir, svinjsko pečenko in ocvrta piščančja bedra. Zagotovo bi omenil oba vremenarja, ki sta bila vključena v različne prigode s poroke. Poleg lupljenja krompirja sta bila tudi glavna krivca za krajo neveste. Na poroki ni manjkalo poročnih običajev, med katere sodi tudi kraja neveste. Na pobudo vremenarjev so nevesto ukradli in jo odpeljali v Zupančičevo jamo pod Kredarico, vendar jim vojaka ni uspelo pretentati, saj sem jih prestregel že na poti in uspešno našel ukradeno nevesto,« je opisal Šolar.

Obred točno opoldne

Poročila sta se na sončen dan, čeprav je imel ženin za primer slabega vremena že pripravljen rezervni scenarij. »V moji glavi je bilo veliko kombinacij, ampak s tem nisem nikogar obremenjeval. Na koncu se je vse izšlo.« Na Kredarici je bilo tistega dne veliko planincev, saj je bil to tudi konec tedna, ko je bil državni praznik. »Bili so pogledi, ampak pozitivni. Planinci so naju fotografirali, ploskali, nama čestitali. Misliva, da se je vsem, tudi tujcem, poroka zdela zelo zanimiva in unikatna,« sta povedala zakonca, ki sta si dom ustvarila v Krnici.