Nikoli ne bom mama

»Le ene mantre se nisem mogla znebiti: moški so prasci! Toda pri šestnajstih telo in domišljija pač ne ubogata družinskih zapovedi …«

Justina nadaljuje: »Moške sem opazovala le naskrivaj. V prvem letniku mi je padel v oči šofer avtobusa. Ni bil ravno mlad, bil pa je prijazen, kar mi je bilo zelo všeč. Zanj smo bile vsa dekleta 'čebelice'. Ko sem med vožnjo razmišljala o njem in si v bogati domišljiji predstavljala, da sva nekje na samem in počneva stvari, zaradi katerih so bili moški v očeh moje mami prasci, sem se dobro počutila. Na srečo o teh sanjarjenjih nisem nikomur pripovedovala! Morda sem prav takrat prvič zaslutila, da svet ni tako preprosto razdeljen, kot so me učile ženske doma …

Mamine mantre, da so vsi moški prasci, se še dolgo nisem mogla znebiti. Še ko sem že toliko odrasla, da bi lahko razmišljala s svojo glavo, sem ob vsakem moškem najprej pomislila, kaj ima za bregom. Če je bil prijazen, sem bila prepričana, da nekaj hoče. Če me je pohvalil, sem se vprašala, kaj bo zahteval v zameno. V srednji šoli sem proti svoji volji nekaterim postala všeč. Njihovi nameni verjetno niso bili slabi, a sem se vsakemu umaknila.

Nekoč me je fant iz višjega letnika po neki šolski prireditvi vprašal, ali grem z njim na sok. Tako me je zmedel, da sem se zlagala, da me pred šolo čaka mama.

Ko se danes oziram v preteklost, vidim, kakšna trapa sem bila! Po drugi strani pa sem se z moškimi v svoji glavi veliko ukvarjala. Bolj ko so bili nedosegljivi, bolj sem bila lahko zaljubljena vanje. Takšni me niso mogli razočarati, zapustiti ali izrabiti. V domišljiji sem z njimi lahko počela, kar sem hotela, ne da bi doma kdo kaj opazil. Spominjam se tudi smučarskih skakalcev, ki so bili zelo priljubljeni: Primož Peterka, Robert Kranjec, Thomas Morgenstern. Če je na tekmi kdo od njih slabo skočil, sem ga v mislih tolažila, če je zmagal, so mi tekle solze sreče. In to dobesedno! Na vrsto so prišli tudi igralci, na primer Leonardo DiCaprio, ki je nastopal v Titaniku. V svoji domišljiji sem jim pisala pisma ter z njimi hodila na premiere. Nekaj časa sem se zanimala celo za mlade politike. V časopisih sem brala njihove intervjuje in si predstavljala, da sem jaz edina, ki razume, kako naporno je njihovo življenje. Še dobro, da takrat ni bilo družbenih omrežij. Bog ve, ali ne bi kateremu od njih res česa napisala in se potem do konca življenja žrla od sramu. Pri vseh teh moških je bilo najpomembnejše, da niso vedeli, da obstajam. Tako sem bila varna. Z njimi sem lahko imela najlepše ljubezenske zveze, ne da bi se me sploh kdo dotaknil.

Ko sem se odločila še za študij, sem doma naletela na velik odpor, a sem bila dovolj trmasta, da nisem popustila. Tudi v tem obdobju se glede moških ni veliko spremenilo. Mamina opozorila so bila močnejša od želje, da bi se normalno obnašala.

Prvo službo sem potem dobila v nekem arhivu. Sprva sem bila vesela, saj so mi bile knjige že od nekdaj blizu. Predstavljala sem si, da bom med starimi dokumenti odkrivala zanimive zgodbe. Resnica je bila precej drugačna. Večino časa sem preživela med kupi gradiva, ki ga dolga leta ni nihče niti premaknil.

Zaradi prahu sem nenehno kihala in kašljala, pa tudi oči so me pekle. Tudi tišina, ki mi je bila nekoč všeč, me je začela dušiti. Opravila sem nekaj izobraževanj in pridobila potrebne kvalifikacije za turistično vodičko. Najprej sem vodila manjše skupine, pozneje pa sem se 'specializirala' za romarska božja pota. Prijetno me je presenetilo, da me ljudje niso več toliko motili, kot so me še kakšno leto prej. Všeč mi je bilo, ko sem stala pred njimi, jim pripovedovala o krajih, cerkvah, svetnikih in zgodovinskih dogodkih. Govorila sem jim brez treme, in to jaz, ki sem se bala že navadnega 'small talk' pogovora s kakšnim fantom. Všeč so mi bili tudi duhovniki, s katerimi sem morala sodelovati. Nekateri so bili celo zelo prijazni, razgledani in duhoviti. Ker so bili zame nedosegljivi, sem se ob njih počutila varno in tudi zato sem se vanje v svoji glavi zaljubila. Seveda jim tega nisem povedala, bognedaj! Mama mi je, kot bi kaj slutila, navrgla, da jim ni zaupati. 'Spodaj so vsi enaki,' je rada rekla.

Potem je umrla babica. Njena smrt me je prizadela, čeprav mi je s svojimi strahovi povzročila veliko škode. V naši hiši je bila ona tista, ki je vse držala skupaj. Z njenim odhodom se je pritisk, da so vsi moški prasci, simbolično prepolovil.

Na enem od romanj sem srečala zamejskega Slovenca. Bil je že v srednjih letih in še vedno samski. Po pravici povem, da ni bil niti malo podoben moškim iz mojih sanjarjenj. Ni bil ne smučarski skakalec ne igralec ne politik, še manj duhovnik. Bil je precej tih in zelo resen. Na živce mi je šlo, ker je zmeraj zelo na glas molil. Tudi sam ni imel veliko izkušenj z ženskami. Pozneje mi je priznal, da se mu je dolga leta zdelo, da ga motijo pri delu. Njegovo življenje je bilo urejeno: delo, obveznosti, nekaj prijateljev in nedeljska maša. Njegova zadržanost me je zelo pomirjala. Po romanju sva ostala v stikih. Pisala sva si, se občasno slišala in se čez čas tudi obiskala. Vse je šlo zelo počasi. Čez približno dve leti sva se poročila. Presenetila sva vse, ki so naju poznali. Njegovi znanci niso mogli verjeti, da se je človek, ki so ga že videli kot večnega samca, odločil za zakon. Moji mami se je kar mešalo.

Še dolgo sem potrebovala, da sem se povsem sprostila. Ko se je mož kdaj razjezil, sem se spomnila maminih svaril, ko je zamudil, sem se bala, da se ne bo vrnil. Med kakšnim projektom, ko je bil vezan na roke, je bil bolj tih, jaz sem pa že mislila, da me nima več rad. Mama ne bom nikoli, saj se bojim imeti otroke. Ta strah je najhujša posledica domače, zelo izkrivljene vzgoje.«