Planinstvo je močno zasidrano

Postali ste petnajsti predsednik v 133-letni zgodovini Planinske zveze Slovenije (PZS), ki združuje kar 300 društev in več kot 64 tisoč članov. Kakšna odgovornost je pravzaprav to za vas in obenem – kakšna čast …

Gre za eno najstarejših organizacij v Sloveniji – njeni začetki segajo v leto 1893. Planinstvo je med Slovenci močno zasidrano, v hribe hodi bistveno več ljudi, kot je članov, po ocenah kar okrog 400 tisoč, kar predstavlja okoli 20 odstotkov prebivalstva, zato se te odgovornosti dobro zavedam. Organizacija ima pred sabo številne izzive, vendar jaz gledam predvsem naprej in vidim veliko priložnosti. Ena največjih prednosti je, da gre za organizacijo, ki ima podporo med ljudmi in tudi pri državi. Tukaj ni političnih razhajanj, kar daje upanje, da lahko naredimo veliko.

Delovanje PZS dobro poznate, saj ste bili zadnjih osem let njen podpredsednik. Med večjimi izzivi je zagotovo dejstvo, da so številne planinske koče dotrajane. Kje vidite konkretne rešitve?

Planinska infrastruktura – poti in koče – ne služijo le 64.000 članom planinske organizacije, temveč bistveno širši populaciji. Poleg tega ima pomembno vlogo tudi turizem. Zato si prizadevamo, da bi zagotovili sistemski vir financiranja za vzdrževanje in obnovo. Pri planinskih poteh nam je to že uspelo – sicer v manjšem obsegu, saj velik del dela še vedno opravijo prostovoljci markacisti, vendar sredstva zagotavlja država v okviru zakona o planinskih poteh.

Pri planinskih kočah pa takšnega sistemskega financiranja še nimamo. Država je sicer že pomagala z občasnimi razpisi, lani smo lahko na primer pridobili sredstva iz Eko sklada, kar je bil pozitiven korak. Naš cilj je vzpostaviti stabilen, sistemski vir financiranja za obnovo in vzdrževanje planinskih koč – torej zakon o planinskih kočah. Po tem modelu bi imela PZS javno pooblastilo za razdeljevanje sredstev, hkrati pa tudi odgovornost, da se sredstva uporabljajo namensko in za upravičene projekte. Društva bi lahko na tej osnovi kandidirala za nepovratna sredstva za obnovo in razvoj koč. Govorimo o dolgoročnem programu – okvirno desetletnem –, ki bi bil vreden dobrih 20 milijonov evrov, kar pomeni približno dva milijona evrov letno.

Nekatera društva so se v preteklosti znašla v finančnih težavah, zato so razmišljala tudi o prodaji koč, denimo Planinsko društvo Jesenice, kar je vzbudilo veliko polemik. Kakšno je vaše stališče glede prodaje planinskih koč?

Naše splošno stališče je jasno: trudimo se, da do prodaj ne bi prihajalo in da planinske koče ostanejo v upravljanju planinskih društev. Seveda pa osebno menim, da v posameznih primerih druge rešitve preprosto ni. V takšnih situacijah lahko pride do prodaje, vendar si želimo, da se sredstva od prodaje namensko usmerijo v tako imenovani sklad za planinske koče. To pomeni, da je denar namenjen izključno razvoju in obnovi planinske infrastrukture.

V številnih planinskih društvih, tudi na Gorenjskem, zelo težko dobijo oskrbnike. Kaj je po vašem mnenju razlog, je preveč dela za premalo zaslužka?

Težko je enoznačno presojati, ali gre v posameznih primerih za previsoke zahteve zaposlenih ali pa za nepripravljenost društev, da bi delo ustrezno plačala – verjetno obstajajo oboji primeri. Na splošno pa se zdi, da se – podobno kot v tujini – razvoj vse bolj usmerja v najemniški model upravljanja koč. Če društvo kočo upravlja samo, mora zagotoviti osebje, oskrbnika, nabavo, vodenje zalog, nadzor nad poslovanjem in še marsikaj. To pomeni veliko odgovornosti in dela. Res je, da lahko pri dobro delujočih kočah društvo ustvari tudi več presežka, vendar je obremenitev temu primerna. V primeru oddaje koče v najem pa društvo ohrani lastništvo in status planinske koče, hkrati pa si z dobro najemno pogodbo zagotovi ustrezen nadzor. Administrativnega in operativnega dela je manj, čeprav je tudi prihodek praviloma nižji. Pomembno pa je, da najemnik spoštuje osnovna pravila planinskih koč. To pomeni, da ohranja njihov značaj – na primer nočni mir po 22. uri, primerno ponudbo in spoštovanje priporočenih cen in popustov za člane PZS, ki veljajo za planinske koče. V praksi se žal dogaja, da nekateri najemniki teh popustov ne upoštevajo, kar ni sprejemljivo.

Ko na vrhuncu planinske sezone gledamo kolone planincev, ki se vijejo na Triglav, se zagotovo vprašamo, kje najti ravnovesje med množičnostjo in okoljsko vzdržnostjo.

Narava ljudi privlači in prav je tako. A obremenitve gorskega sveta so danes velike in jih ustvarjamo vsi – domači obiskovalci in turisti. Zato so določeni ukrepi za omejevanje dostopa razumljivi in potrebni, vendar morajo biti sorazmerni. Poleg tega razmere niso enake v dolini Vrata, na prelazu Vršič ali v bohinjskih planinah. Ob tem se moramo zavedati, da takšni ukrepi tudi stanejo – organizacija javnega prevoza, urejanje parkirišč, nadzor, infrastruktura. Ni pa prav, da se celoten strošek prenese na obiskovalce. Večji del bremena bi morali prevzeti tisti, ki ukrepe sprejemajo – država, občine ali Triglavski narodni park. Danes se pogosto dogaja, da se stroški pokrivajo predvsem iz parkirnin ali cestnin, kar lahko vodi v previsoke cene za obiskovalce. Zato zagovarjam tudi idejo, da bi imeli člani Planinske zveze Slovenije možnost nakupa neke vrste letne »vinjete« za dostop do izhodišč. Ta bi bila cenovno ugodnejša za člane in smiselna predvsem za tiste, ki pogosto obiskujejo gore.

V programu dela ste dali poseben poudarek digitalizaciji. Lahko poveste kaj več o tem projektu?

Digitalizacija seveda ne pomeni, da bodo planinske poti postale »virtualne«, temveč da uporabljamo sodobna digitalna orodja in platforme. PZS na tem področju razvija eno boljših rešitev v srednjeevropskem prostoru – platformo maPZS. Njena ključna prednost je, da je uredniško vodena. To pomeni, da gre za nadzorovano okolje z zanesljivimi in preverjenimi podatki, kjer mreža markacistov zelo ažurno sporoča stanje na terenu – na primer zapore poti zaradi vetroloma ali drugih razlogov – in te informacije so hitro vidne tudi na platformi. Digitalizacija na področju planinskih poti zato zahteva stalno spremljanje razvoja tehnologije, vlaganje v IT-rešitve, razvoj in vzdrževanje sistemov. To je področje, ki ga želim v prihodnje še dodatno okrepiti.

Med prednostnimi nalogami omenjate tudi povečanje števila članov. A to bo bržkone kar izziv, zlasti kako privabiti mlade.

Dejstvo je, da biti član neke organizacije pomeni tudi občutek pripadnosti. Pri starejših generacijah je tega še veliko – ljudje tudi pri 80 letih ostajajo člani društev, ker čutijo pripadnost. Pri mladih pa nastaja določena vrzel. Svet se jim hitro odpira, imajo veliko drugih možnosti in interesov. Trenutno mladinska komisija deluje zelo dobro, vendar so rezultati pogosto odvisni od posameznikov. Kjer so učitelji in mentorji, ki spodbujajo planinstvo, stvari delujejo odlično. Pozitivnih primerov je veliko, tudi v bližini – na primer v Bohinjski Bistrici, Mojstrani, na Bledu in v Radovljici. Na drugi strani pa se naše članstvo stara. Marsikatero društvo že organizira pohode in programe za starejše, vendar bo treba temu področju v prihodnje nameniti še več pozornosti.

Član Planinskega društva Bohinjska Bistrica ste že desetletja, ste častni vodnik PZS in mednarodni planinski vodnik, inštruktor planinske vzgoje, alpinist, varuh gorske narave … Kakšni pa so bili vaši prvi stiki z gorami – segajo v otroštvo?

Izhajam iz planinske družine. Moj stari oče je bil skalaš – govorimo o generaciji iz leta 1921 – in hkrati tudi poverjenik Slovenskega planinskega društva na Bledu. Pred več kot sto leti je pisal tudi za Planinski vestnik. Tudi oče je bil alpinist in gornik. Bil je morda nekoliko bolj samotarske narave, a nam je vsem trem otrokom prenesel ljubezen do gora. Tako sem že zelo dolgo član PZS – danes, pri 63 letih, skoraj že 60 let. Nekaj let sem se tudi sam aktivno ukvarjal z alpinizmom, nekaj časa sem bil vključen v Gorsko reševalno službo. Vedno sem rad tudi pisal in objavljal v Planinskem vestniku, ne le strokovnih, temveč tudi bolj literarne prispevke. To je tisti del planinstva, ki je bolj oseben – tisti, ki ga človek nosi s sabo za dušo.