Žlahtni večer

Na odru bo stala pevka, ki je v glasu našla svoj svet. Za njo so desetletja ustvarjanja, sodelovanj in raziskovanja, pred njo pa večer, ki bo več kot koncert – zgoščena zgodba življenja. Irena Vidic, Kamničanka z izjemno raznoliko glasbeno potjo, ob 45-letnici pripravlja jubilejni koncert Žlahtnih 45 let z gosti, ki bo povezal ljudi, obdobja in zvoke.

Petinštirideset let glasbene poti je častitljiv jubilej. Kaj vam pomeni ta številka in kako gledate na svojo pot?

Predvsem čutim hvaležnost. Za vse ljudi, s katerimi sem lahko ustvarjala, za vse izkušnje in za to, da sem lahko ves čas hodila po poti, ki me je izpolnjevala. Glasba me spremlja od otroštva – prve korake sem naredila s flavto v Glasbeni šoli Kamnik, nato pa sčasoma začutila, da je glas moj pravi izraz. Ta pot se ni nikoli zares ustavila, še vedno traja. Vselej je šlo za raziskovanje, za odpiranje novih prostorov znotraj sebe.

Kako se spominjate obdobja v Gradcu, kjer ste kot prva slovenska džezovska pevka magistrirali?

Takrat sem pridobila mnoge glasbene, pa tudi obče življenjske izkušnje. V Gradcu sem se srečala z drugačnim načinom razmišljanja, odprtostjo in vrhunskimi glasbeniki. To je bila pomembna prelomnica, ker sem začutila, da je glas lahko res celovit instrument. Ta izkušnja me je zaznamovala za naprej, dala mi je pogum, da sem lahko povezovala različne glasbene svetove.

Blzu so vam različnimi žanri. Kako razumete to raznolikost?

Zame je glasba ena sama. Različni slogi so le različni jeziki. Vedno me je zanimalo raziskovanje, povezovanje, iskanje skupnega. V tem vidim svobodo – pa tudi odgovornost, da ostaneš iskren. Ne glede na to, ali poješ džez, narodnozabavno ali kaj tretjega, moraš verjeti v to, kar delaš.

Posebno mesto imajo tudi sodelovanja z velikimi orkestri in vrhunskimi glasbeniki. Kako so te izkušnje oblikovale vaš odnos do glasu?

Zelo. Sodelovanja z velikimi orkestri, še posebej z Big Bandom RTV Slovenija, so mi dala občutek širine, discipline in skupnega dihanja v glasbi. Poseben trenutek pa je bil nastop z Bobbyjem McFerrinom v Križankah. Takrat sem še globlje začutila glas kot nekaj, kar presega zgolj petje. Glas je lahko prostor svobode, povezuje telo, dih in dušo. Ta izkušnja me spremlja še danes.

Velik del vašega ustvarjanja je povezan tudi s pedagogiko. Kaj vam pomeni delo z mladimi?

Zelo veliko. Že petindvajset let opravljam pedagoško delo na Glasbeni šoli Grosuplje, kjer še danes poučujem solopetje, že več kot dvajset let pa z ljubeznijo vodim tudi šolski zbor ArtVoicess. Gre za prenos znanja, a tudi energije. Mladi te ves čas spominjajo, zakaj si začel. Ob njih ostajaš odprt, radoveden. Mislim, da se v tem odnosu učimo drug od drugega.

Jubilejni koncert bo združil številne goste in različna obdobja vaše poti. Kako ste ga zasnovali in kaj si želite, da občinstvo odnese s seboj?

To so ljudje, ki so del moje zgodbe. Nastopili bodo Alpski kvintet, ki letos praznuje 60-letnico delovanja, Ansambel Lipa in Ansambel Tonija Iskre, oba bosta po več kot 30 letih zopet stala na odru, Iztok Vidic, Eva Černe, Jadranka Juras, Blaž Jurjevčič, Primož Grašič, Aleš Avbelj, Drago Gajo, Jakob Jon Doblekar, Orkester Glasbene šole Grosuplje, že omenjeni Zbor ArtVoicess ter posebni skriti gostji … vsak nosi svoj del poti. Zato bo koncert tudi sprehod skozi čas. Želim si, da bi bil to praznik glasu, hvaležnosti, poklon glasbi, ki ostaja – in srcu, ki jo nosi. Da vsak, ki pride, v sebi začuti nekaj lepega in pristnega.