Večer okusov Indijskega oceana

Rok Flander, trikratni olimpijec in svetovni prvak v deskanju na snegu (Arosa, 2007), že vrsto let živi na Mavriciju, kjer si je skupaj z ženo Gabriello ustvaril družino in novo življenjsko zgodbo. Willibald Reinbacher, ki ga prijatelji kličejo tudi Willi, pa je vrhunski kuhar in tudi avtor nagrajene kuharske knjige Aquacasia: Kulinarični dragulji Indijskega oceana.

V sklopu predstavitve knjige Wapalapam: Taste of an Island, so prisotni lahko degustirali tudi hrano z območja Indijskega oceana, ki izhaja iz avtentičnega koncepta restavracij, ki ga je Rok Flander ustvaril na otoku Mavriciju. Šlo je za majhne in okusne grižljajčke, za katere je poskrbel še en obraz z Mavricija, Willijeva desna roka, kuhar Viki. Večer je minil tudi ob glasbi znane slovenske zasedbe Društvo mrtvih pesnikov.

Nadgradnja športne kariere

Pred več kot desetletjem je Rok Flander na Mavriciju odprl svoj prvi srfarski bar, ki je kasneje prerasel v uspešno restavracijsko zgodbo in danes živi tudi v obliki mednarodne franšize. Omenjena knjiga pa je projekt, ki ima svoje korenine v letu 2019. Vmes se je zgodila epidemija covida-19, v teh dneh pa je knjiga končno izšla. Ob njeni predstavitvi je Flander poudaril, da presega klasičen koncept, da predstavlja nov pristop h kuharskim knjigam. »Poleg receptov prikazuje tudi mavricijsko kulinariko in način življenja na visokem in kvalitetnem nivoju, ki lahko zadovolji tudi najzahtevnejše goste z vsega sveta,« je dejal.

Knjiga Wapalapam: Taste of an Island oziroma Wapalapam: Okus otoka torej ni ravno klasična kuharica. Za zdaj je samo v angleški različici. Polna je okusov in barv, ki so jih oblikovali Afrika, Evropa, Azija in Indijski ocean, ki obdaja otoški raj. V njej najdemo več kot štirideset receptov. Združuje vse od uličnih prigrizkov in svežih morskih sadežev do počasi pripravljenih karijev, koktajlov in sladic, prežetih s sladkornim trsom, citrusi in začimbami, osebne zgodbe in kulturne vplive Indijskega oceana ter bralca popelje v svet okusov, ki presegajo klasične kulinarične meje.

Knjiga je povabilo v ritem, okuse in dušo Mavricija, sta bila jasna oba njena avtorja, Flander in Reinbacher.

Koncept Wapalapam

In kako je Slovenec spoznal Willibalda Reinbacherja, smo ga povprašali. Zanimiva zgodba, zapisana je tudi v knjigi, je Rok Flander začel pripoved o Avstrijcu, ki je, ko sta se spoznala, kot kuharski mojster delal v hotelu na jugu otoka, k Roku pa hodil na pico. Ob enem od srečanj sta se zapletla v pogovor ravno v času, ko sta Rok in njegova soproga začenjala projekt nove restavracije. Reinbacherja je navdušil njun koncept in dizajn lokala, prostora in danes je kulinarični guru projekta Wapalapam.

Beseda sama predstavlja njihov koncept. »Želeli smo nekaj posebnega, ime, ki bi natančno predstavljalo to, kar delamo,« je razložil Rok Flander. Ime izhaja iz besede watalappan, kar je sladica iz Šrilanke, je še dodatno pojasnil. Med več idejami je zmagalo prav to ime, z željo, da bi nekoč imeli restavracije po vsem svetu, je tudi dejal. Trenutno imajo na Mavriciju štiri restavracije, nedavno pa so odprli prvo franšizo v Nemčiji. Iz imena Wapalapam je nastal tudi logotip, ki se, če dobro pogledaš, enako bere v vse smeri, je bil še opisen Flander.

Pravzaprav ljubezen do kulinarike za Roka Flandra ni nekaj novega. Izhaja namreč iz gostinske družine. Stari starši so imeli gostilno Zarja v Trbojah, tradicionalno slovensko gostilno, ravno tako so se njegovi starši vse življenje ukvarjali z gostinstvom, najprej na Zbiljskem jezeru, potem pa v Dragočajni.

Na Mavricij je najprej hodil srfat, saj tamkajšnji valovi veljajo za ene najboljših na svetu. Tako se je njegova zgodba začela, danes na otoku živi že 15 let. Domačini so ga lepo sprejeli. Opisuje jih kot odprte in prijazne ljudi. Ni bilo pa vedno vse preprosto, se spominja. Pot od začetkov do danes ni bila ravno lahka. »Mavricij je sicer najbolj razvita afriška dežela, a so pogoji za delo in ustvarjanje precej zahtevni. To je popolnoma drug svet,« je dejal.

Rok Flander se sicer v Slovenijo vrača dvakrat na leto. V zimskih mesecih sploh zaradi deskanja na snegu. Vanj je vpeljal soprogo, deska tudi starejša hči, medtem ko mlajša smuča. Obiščejo Krvavec ali Kranjsko Goro, sicer pa jim je blizu tudi avstrijski Obertauern, nam je zaupal.

Zgodba, ki se je začela z valovi in srfanjem, se je tokrat v Slovenijo vrnila v obliki knjige, kot koncept in tudi kot okus.